Idealna je mučna predstava, repetitivna in monotona; kljub temu da je kratka – pribl. 50 minut –, se zdi, da se ne bo nikoli končala; toda ne, to ni dramaturški ali režiserski zdrs – prav narobe. Idealna je predstava, ki si monotonost prilašča, jo daje na ogled in gledalki/cu vsili kot tisto bivanjsko stanje, ki se prav skozi mit matere, ki (ne)spremenjen vztraja v različnih kulturnih izročilih, vsiljuje ženski.

Besedilo predstave (Pia Brezavšček, Barbara Krajnc Avdić, Saška Rakef) je stkano iz citatov in parafraziranja kulturnih tradicij, ki so se izmenjavale v naši (posredni) okolici. Ustvarjalke/ci so črpale/i iz grške mitologije, bibličnega izročila, 'klasične slovenske literature' (npr. obvezna Skodelica kave), ljudskih pesmi, pa tudi popularne kulture, npr. revijalnih prispevkov o materinstvu in dojenju. Bržkone ni presenečenje – mit o materi ostaja bolj ali manj enak. V tem smislu se zdita izvrstni tudi scenografija in kostumografija; veliko, po vsem odru razprostrto belo krilo, v katerem počivata otrok in predivo, ter obenem nežna (poročna?) obleka in šotor oz. zavetje, ki jasno nakazuje na žensko umestitev v družbi; kot 'nevesta' je nedotakljiva, postavljena na piedestal, kot 'mati' odrinjena v zasebno sfero, prisiljena, da se zapre vase. Mati je dajajoča, ljubeča, predana, nesebična, odrekajoča se, nežna … vselej je na voljo; biva v odvezanosti od lastnega bivanja; odvzeta so ji notranje izkustvo, samostojno, neobremenjeno nastopanje v javni sferi, pa tudi njeno telo, nima obraza – je mati, udejanja se prek otroka.

Pričakovanja niso z odpovedjo grškemu ali bibličnemu izročilu bistveno drugačna; žensko na otroka vežejo npr. prek obsesije z dojenjem, ki se v medijih predstavlja glorificirano, prek pavšalizacije znanstvenih spoznanj, sodobni mit matere pa se ustvarja tudi z osrediščanjem družbe na otroka, ki se odvija prek vzpostavljanja 'materinskih blogov', forumov, Facebook skupin, portalov, kakršen je Moj malček, ipd. Osredotočanje na otroka gre z roko v roki z nadzorom ženske; osnovna celica družine se ne spreminja; če spomnimo: pred dvema letoma je novela družinskega zakonika padla ravno zaradi nesprejemanja nenormativnih oblik družine, prav v teh dneh pa bomo lahko za predsednico države izbrali tudi kandidatko, ki je vso svojo politično kampanjo utemeljila na 'ljubezni do otrok – tudi nerojenih'. Klasična patriarhalna družina ne gre nikamor – in tudi mit matere ne.

Podoba materinstva, kakor se kaže v kulturnem izročilu ter sodobnih medijih in socialnih omrežjih, je glorifikacija; gre za pretiran, tendenčen prikaz idealne. Predstava, po drugi strani, prikaže materinstvo kot telesno, duševno in mentalno tlako, v ironičnem tonu, prek parafraziranja citatov literarnih del (pretežno moških avtorjev), pa razkrinkava idealno mater kot nerealen, hipokritski konstrukt, ki to, ki jo pamfletno poveličuje, povsem razvrednoti; ničesar idealnega ali posvečenega ni v prisilnem dajanju in odpovedovanju; dajanju in odpovedovanju, ki ni izbira, temveč pod družbenimi pritiski prej nuja – tako 'dajanje' se sprevrže v jemanje.

Predstava ne pretirava, četudi bi se glede na besno, z ironijo in sarkazmom začinjeno podajanje mučnih, neprijetnih prizorov lahko morda zdelo preveč ekscesivno; vzpostavlja se kot nekakšna hitra, intenzivna pripoved na mestu, ki se ji za hip odpre, ki ji omogoči, da je upovedana – govor o pomanjkanju vložkov, ko odteče voda, klistirju pred porodom, rezanju presredka brez sredstva proti bolečinam, krvavečih bradavicah, mastitisu, zlasti pa nevzdržni, utrujajoči rutini vsakodnevnega življenja za zgolj-štirimi-stenami so teme, ki se jih idealna družba vzdržuje, podobno kot gre z roko v roki z 'edino veljavno', ustaljeno patriarhalno shemo družine tudi odsotnost očeta. (Ženske tudi v 'razviti Evropi' opravljajo do 100 % več neplačanega, domačega dela, kamor sodi tudi starševstvo.)

Pri tem je pomemben tudi način upovedovanja; 'mati' (Barbara Krajnc Avdić) je sama na sebi igralka; igra, da je 'mati', sprejme vlogo – njen govor mestoma postane jecljajoč, ihtav, prebijajoč, kričav, nato šepetajoč; sama sebe ne more (ne sme) artikulirati. Ko se nadzoruje, govori kot (radijska) pripovedovalka pravljic – s primernimi poudarki, pravilno, umirjeno ter opazno nenaravno, kar poudarja ironični ton. 'Mati' ne govori sebe ali iz sebe – govori tisto, kar ji narekuje družbeni scenarij.

Vzpostavitev 'črne' podobe materinstva, ki se postavlja proti 'beli' propagandirani, lahko posredno opozarja tudi na nesmiselnost in ne(z)možnost(i) materinstva kot poenotene izkušnje – tu pa je seveda tudi zanka, saj se s to 'doživljajsko dvojico' vsaj nekoliko ujamemo v binarnost izkustva, ki pa bi ga predvsem bilo treba razbremeniti obtežitve z miti in družbenimi konvencijami. Vendarle predstava z vso svojo ironizacijo in stilizacijami nakazuje, da bi bilo pojem 'materinstva' treba ukiniti in ga nadomestiti s starševstvom.

Točka v predstavi, ki prelomi monotonijo vsakdana 'matere', je tako prizor masturbacije, s katero si ženska ponovno prilasti svoje lastno telo in spolnost, s čimer preneha biti nedotakljiva, preneha biti mehanizirana (z nekoliko pretiranosti 'stroj za rojevanje in vzrejo') – postane živo, seksualno bitje, ki ima vsaj nekoliko ponovno v lasti samo sebe.

Bistveno je, da se preseže redukcija ženske na eno, ponavljajočo se, neizpolnjujočo vlogo ter da se ji, kadar to vlogo privzame, dovoli, da jo živi na sebi lasten način, brez zunanjih pritiskov ali vnaprejšnjih določil. V nekem smislu mora postati režiserka, ne zgolj igralka.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/