Vse zastonj! Vse zastonj! je igra Daria Foja, najpomembnejšega živečega italijanskega dramatika, leta 1975 kandidata, dvaindvajset let kasneje, leta 1997, pa dobitnika Nobelove nagrade za svoje družbeno kritično dramsko ustvarjanje. Naslovna igra velja za njegovo najbolj komično in zabavno delo in je bila premierno uprizorjena leta 1974, ko se je zgodba – po Fojevih besedah – »zdela precej neverjetna, celo nadrealistična; pripovedovala je namreč o dogodkih, ki se še niso pripetili.« Nakar se je čez nekaj mesecev pripetilo natanko to, kar je bilo poprej razumljeno kot »nadrealistično«: prevratniki, ki ne pristajajo več na logiko lastnine in trga, samovoljno znižajo cene in si privoščili proletarsko nakupovanje par excellence, pri čemer je njihovo geslo nedvoumno – »Vse zastonj! Vse zastonj!« Zavedati se moramo, da časovna distanca relevantnosti igre niti malce ne omaja. Nasprotno, zdi se, da dandanašnji govori razumljiveje kot kdaj koli prej. To, kar se je nekoč zdela politična fantastika, je dandanes resničnost.

Uprizoritev Marka Manojlovića je nasploh krstna slovenska uprizoritev Fojeve drame in s pridom izkorišča vizualne, avditivne in glasbene razsežnosti gledališča. Scenografija je premišljeno zastavljena in omogoča neoviran gledalčev vpogled v srž dogajanja. Svojstveni in učinkoviti dramaturški postavki Manojlovićeve uprizoritve sta kombinacija imitiranja raznoraznih zvokov, ki jih – na posrečeno humoren način – proizvajajo kar liki sami, in ponekod nevpadljive, drugod bučne, a vselej dogajanju primerne glasbe ter dinamičnost scenografije, pri kateri premike izvajajo bodisi igralci sami ali pa nevpadljiva odrska delavca. Igralska zasedba je prepričljiva in primerno – v veliki meri situacijski – komediji izrablja paralingvistično (mimično in gestično) znakovnost gledališča, ter posrečeno imitira Fojevo dikcijo, ki preko burkaških zapletov in preobratov – zaradi katerih igra spominja na commedio dell'arte – učinkuje pristno »fojevsko«. Prevratno Antonio prepričljivo odigra Mojca Funkl, njenega pravičniškega moža Giovannija, ki rajši »crkne« od lakote, kot da bi kršil zakon, odlično utelesi Uroš Smolej, Antonijino prijateljico Margherito z velikim zanosom odigra Iva Kranjc, njenega moža Luigija Jurij Drevenšek, Jaka Lah pa suvereno utelesi kar štiri raznovrstne like – policista, inšpektorja, grobarja in starca.
 
Manojlovićeva uprizoritev Vse zastonj! Vse zastonj!, ki v marsičem spominja na Molièrove farse – bržkone ne po naključju, saj je Fo režiral predstavo po Molièrovih igrah Zdravnik po sili in Namišljeni bolnik – in situacijsko komiko nemih filmov, zgolj še poudari vseprisotni črni humor in absurdnost Fojeve predloge, premišljeno vpete v (globalni) družbenokritični okvir. Zdi se, da se Manajlović dodobra zaveda tistega, pred čemer svari Janez Vencelj: »Gledališče, ki sledi izključno proizvodnji smeha, ne pove ničesar. Je jalovo in v resnici nemo.« Vse zastonj! Vse zastonj! ni zgolj persiflaža nazadnjaških nazorov, marveč lucidna tematizacija problematike visokih podražitev, nizkih plač, brezposelnosti in težavnih socialnih razmer. Igra je s svojo krstno slovensko uprizoritvijo zadela v polno: nastopila je ob pravem času, hkrati pa z domiselno odmerjenim – gladkim in dinamičnim ritmom privedla učinkovitost komike do viška, ki ne ponikne vse do konca. Nič čudnega torej, da je uprizoritev ob koncu požela bučen aplavz. Četudi je igra Vse zastonj! Vse zastonj! očitno naperjena zoper občo (ne)moralo, moramo igro vendarle razumeti v kontekstu Fojevih besed: »Mislim, da se ukvarjam z moralnimi vprašanji, toda še zdaleč ne na moralistični način; nauke podajam predvsem s pomočjo sredstev komike in groteske.« Temu sledi tudi Manojlovićeva uprizoritev, ki gledalcu prepušča odločitev, s kom bo simpatiziral in mu ne vsiljuje vzorcev, kako bi moral delovati. Zastavlja se vprašanje, ali se bodo tudi pri nas našli prevratniki, ki jim bo nekoč – po vzoru Italijanov v (davnih?) sedemdesetih letih – prikipelo in bodo poustvarili pri Foju tematizirano »stavko, kjer bo nastradal gospodar«?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.