Dario Fo je v predgovoru k drami Vse zastonj! Vse zastonj! podal navodilo, naj režiserji besedilo skušajo umestiti v resničnost časa in prostora, kjer bo prikazano. V uprizoritvi v MGL se zdi, da negotova resničnost slovenske resničnosti v letu 2011 ne pride do tolikšnega izraza kot komičnost, ki izvira iz samega Fojevega besedila.
Antonia (Mojca Funkl) in Margherita (Iva Krajnc) sta "ženski na robu živčnega zloma" – že pet mesecev nista plačali kredita za stanovanje in težko si privoščita tudi najosnovnejše življenjske potrebščine, vse to (in, kot se izkaže, še več) pa skrivata pred svojima soprogoma Giovannijem (Uroš Smolej) in Luigijem (Jurij Drevenšek). Antonia je brezposelna, Margherita je ujeta v dolgočasno službo telefonistke. Giovanni in Luigi delata v tovarni za tekočim trakom. Najodločnejša in najbolj domiselna izmed vseh je Antonia, ki jo energično in glasno (prav po italijansko!) igra Mojca Funkl; Margherita ji poskuša slediti, vendar se v ključnih trenutkih opira na njeno domišljijo in elokvenco. Morda prav zaradi vodilnega položaja lika Antonie Iva Krajnc ne izstopa toliko, prav tako kot šibkejša polovica moškega para deluje Luigi, ki ga Jurij Drevenšek odigra natanko tako. Praktični in brezkompromisni nazori Antonio pripeljejo do konflikta z možem Giovannijem, zavzetim sindikalistom, ki goreče nasprotuje kakršnikoli kraji ali nepokorščini. Uroš Smolej je prepričljiv kot mali človek, ki se v prostem času v svoji omari ukvarja z velikimi idejami, Jaka Lah pa je kot Policist, Inšpektor, Grobar in Starec vedno ravno prav različen.
Scena je reven delavski stanovanjski blok. Oder je poln zdelanega pohištva, naključni predmeti so razporejeni brez reda. Antonia in Giovanni imata na hladilniku štedilnik, na pomivalnem stroju vazo z rožami, v stanovanju Margherite in Luigija pa je najbolj izrazita nepospravljena postelja. Videti je, da imajo liki v življenju hujše skrbi kot to, ali je njihov dom čist in urejen kot iz škatlice, seveda pa nered namiguje tudi na njihova zmedena življenja. Na odru je tudi nekaj televizorjev, ki v mešanici tujih jezikov občasno sporočajo, kaj (slabega) se dogaja po svetu. Njihova prisotnost daje vtis, da liki ne morejo pobegniti od resničnosti. Ta jih dejansko dohiti na koncu, ko zaradi neplačevanja kreditov oba para vržejo iz stanovanja.
Režiser je nekatere elemente izvornega teksta prilagodil slovenski stvarnosti – Luigi v predstavi ni komunist, ampak sindikalist, problemi, ki pestijo like, so neskončni stanovanjski krediti in skok cen ob uvedbi evra, kot negativni so naslikani tranzicijski dobičkarji, ki izkoriščajo svoj položaj. Ker te navezave ne sežejo globoko, bi težko rekli, da je predstava družbeno angažirana. A Vse zastonj! Vse zastonj! je konec koncev komedija, od katere gledalci v prvi vrsti pričakujejo razvedrilo, kot taka pa zagotovo ne razočara.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.