Čeprav je dogajanje postavljeno v Chicago 30. let prejšnega stoletja in opisuje tihi, a bliskoviti vzpon gangsterja, ki po veliko spletkah in prevarah prevzame oblast nad prodajalci cvetače, so očitne paralele s trenutnim političnim in družbenim dogajanjem pri nas in po svetu.
Kot je za veliko Brechtovih del značilno, občinstvo najprej nagovori napovedovalec (premalo prepričljivo ga odigra Boštjan Gombač), ki poskrbi, da se gledalci vživijo v dogajanje na odru. Tako na kratko pokomentira dogajanje v dvorani in napove »gangsterski šov v visokem stilu o gangsterju vseh gangsterjev«. Na žalost se napoved ne uresniči, spektakla vsaj z balkona ni bilo čutiti. Igralci so svoje vloge po večini odigrali precej togo, nesproščeno, brez prave energije in povezanosti med seboj in so se na (pre)velikem odru Gallusove dvorane kar nekoliko porazgubili.
Igra se dogaja v Chicagu in je razdeljena na dva dela. V prvem spoznamo voditelje cvetačnega trusta, ostarelega župana Dogsborougha (dobro ga odigra Aleš Valič), ki se zaplete v sumljive posle s Sheetom (Marko Okorn), lastnikom ladjarske družbe. Spoznamo tudi članici mestnega sveta Gafflesovo in Goodwillovo (Maja Končar in Iva Babić s svojo energičnostjo pritegneta pozornost gledalca in zelo poživita dogajanje na odru) in seveda pretkanega gangsterja Artura Uia (zelo prepričljivo ga odigra Jernej Šugman) in njegove pajdaše Emanuela Girija (ki ga odigra enkratni Janez Škof), Ernesta Roma (Bojan Emeršič) in Dockdaisy (Vanja Plut). Ui iz ozadja opazuje celotno dogajanje, si podreja ljudi, ne da bi se oni tega zavedali (postanejo njegove marionete). Na poti do željenega cilja (vodilni položaj) se ne ozira na nikogar, ljudi zvito izkorišča, jim nastavlja pasti, če pa mu kdo pride na sled, oziorma ga razkrinka, se ga potiho znebi, krivdo pa podtakne drugim. V drugem delu smo priča sojenju domnevnemu požigalcu Fishu (Boštjan Gombač), ki ga očitno podkupljena sodnica (strašljivo jo odigra Polona Vetrih) obsodi na 15 let zapora. Arturova moč se do konca igre samo še povečuje in zdi se, da je neustavljiv.
Poleg igralcev so na odru ves čas prisotni tudi glasbeniki. Odlični glasbeni vložki Boštjana Gombača so zelo dobra popestritev celotnega dogajanja, naredijo pa tudi neko ločnico med posameznimi prizori. Gallusovo dvorano so dobro izkoristili, saj so v glasbene vložke vključili tudi velike orgle, ki nedvomno delujejo veličastno. Skozi igro se v ozadju, kjer je postavljen ogromen »stolp«, ki zavzema skoraj vso širino in višino odra, odvijajo videoprojekcije. Na začetku se izpisujejo politične parole, nekajkrat pa se pojavi prikaz stanja delnic (kot v borznih hišah). Kostumi so zelo vpadljivi, v pozitivnem smislu, saj igralci, nekateri bolj, drugi manj uspešno, le s svojimi pojavami zapolnjujejo prostor, saj drugih rekvizitov praktično ni.
Predstava je v celoti dobro narejena, saj gladko teče, ni statična in se ne zatika. Z veliko humornimi replikami in aktualno temo zelo hitro pritegne gledalca in ga ne pusti ravnodušnega. V mislih ostane predvsem zadnja postavitev igralcev, ko se na »stolpu« postavijo v nekakšno piramido, na vrhu je seveda Arturo Ui, sliši pa se samo še napovedovalčev (Boštjan Gombač) epilog, ki med drugim pravi, da »semena zla še vedno spe med nami«. Je med nami kdo, ki bi lahko ustavil Arturov vzpon?
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.