Ko gledalec stopi v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma najprej zagleda ogromno scensko postavitev, ki spominja na nekakšen nebotičnik razdeljen na osrednji in stranska dela. Na osrednji del se na začetku projicirajo delniški tečaji, v sredini pa je projekcija napol gole plesalke. Na odru se odvija boksarski dvoboj, ki očitno pomeni boj med Ameriko in takratno Sovjetsko zvezo, ker boksarja in trenerja nosijo hlače, ki so scela potiskane ene z ameriško in druge z zastavo takratne Sovjetske zveze. Boj je prikazan kot nesmiselen in nejasen, ker ima boksar z ameriškimi hlačami trenerja s sovjetskimi in obratno.
Oder je razdeljen na tri dele. Čisto zadaj, v območju z belimi tlemi, ki se krožno širijo okoli osrednjega stolpa nebotičnika, je postavljena glasbena skupina, ki skrbi za glasbeno podporo skozi vso predstavo in se hkrati vanjo tudi aktivno vključuje, sploh Boštjan Gombač, ki sedi na sredini in odigra vlogo obtoženca Fisha, hkrati pa z nagovorom začne in zaključi uprizoritev. Druga dva dela odra imata klasična črna tla, med sabo pa sta ločena z belo črto. Osrednji del je največji, sprednji del odra pa je spuščen s stopnico za približno pol metra.
Na gledalca naredi poseben vtis igranje na orgle, ki ustvari temačno in strašljivo vzdušje, hkrati pa poudari igro in se sklada z vsebino uprizoritve. Na primer, ko se vrši sodba, ali je gangster Gili res bil tisti, ki je požgal skladišče cvetače poslovneža Flakea, se orgle oglasijo vsakič, ko (očitno podkupljena) sodnica (Polona Vetrih) zastavi vprašanje tožnikom in obtoženemu ter tako nakazujejo na njihov konec in prevlado gangsterjev.
Igralci povečini nosijo kostume v črno-beli kombinaciji, tako da na prvi pogled ne moremo ločiti sredinskih likov – npr. Flakea (Gregor Baković) – in pozitivnih likov – npr. Ignatiusa Dullfeeta (Vojko Zidar) – od skrajno negativnih likov, kot so Arturo Ui (Jernej Šugman), Emanuel Gili (Janez Škof) in Ernesto Roma (Bojan Emeršič). To je pravzaprav zelo primerno, saj noben lik ni brez masla na glavi, gangsterji imajo že sami po sebi krvave roke, cvetačni trust in župan Dogsborough (Aleš Valič) pa so vpleteni v goljufijo, ker so s prevaro prišli do posojila.
Skozi uprizoritev dobimo občutek, da se dogajanje porazgubi. Morda je temu kriva kar monumentalna scena. Sama sem sedela na balkonu, tako da sem bila še dodatno odmaknjena od dogajanja; morda bi bilo moje dojemanje drugačno, če bi dobila sedež v parterju. Vseeno pa si ne znam razložiti igre, ki ne dosega siceršnje kvalitete prisotnih igralcev. Zdi se mi, da to ni bilo tako mišljeno, ter da taka igra ni načrtovan del predstave. Njihova dejanja in besede so močna, a vseeno nekako niso dovolj prepričljiva. Gledalci okoli mene so se prikrito ali celo vidno dolgočasili, gledali na uro, zehali in se presedali.
Marko Japelj vsekakor naredi vtis s hvalevredno sceno, ki pusti močan vtis, na odru je odlična igralska zasedba, pohvaliti pa velja tudi Boštjana Gombača, avtorja glasbe in ostale člane orkestra, ki skrbijo za glasbeno spremljavo in so del same uprizoritve. Uprizoritev je aktualna in prikazuje nekaj, kar se zagotovo dogaja tudi dandanes. Lahko se poistovetimo s spremljanjem zgodbe, ki govori o prevzemu oblasti nekega gangsterja, močne osebe, ki s poti odstrani vse, kar mu stoji na poti, ali pa do svoje moči pride z goljufijo. Morda so bila moja pričakovanja previsoka zaradi močne propagande, ali pa bi morali narediti še en korak naprej, da bi prišli do želenega učinka.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.