Igra se začne s prikazom boksarskega ringa, kar lahko gledalci po svoje razumemo tudi kot politični parket, poln boja za prevlado, nadzor in željo po moči. Temu pa sledi prolog z napovedovalčevim nagovorom občinstvu.

V prvem delu predstave tako spremljamo voditelje cvetačnega trusta v izvedbi igralcev Gregorja Bakovića, Zvezdane Mlakar, Katje Levstik in Valterja Dragana, ki v situaciji krize podobni današnji spletkarijo in z manipulacijo ustvarijo stanje korupcije, z njo pa nekoč »poštenega« župana Dogsborougha v izvedbi Aleša Valiča, ki predstavlja »institucijo«, napravijo za marioneto nasilnežu, ki se bo povzpel na oblast. Sama igra igralcev nam tu prikazuje delovanje kapitalističnega »razuma«, pasivnost posameznikov, z dodatki plesa in pretiravanja pa nam služi kot smešenje dane situacije oziroma kot satira. V skorumpirano situacijo se vključi glavni lik Artura Uia v izvedbi Jerneja Šugmana, ki s svojo igro in mimiko, govorjenjem ter »hitlerjanskimi« monologi izvrstno uprizori tako lik Hitlerja, kot tudi lik gangsterja. Z gangsterji Romo (Bojan Emeršič), Girijem (Janez Škof) ter Dockdaisy (Vanja Plut) izkoristijo situacijo ter se s pomočjo ustrahovanja, izsiljevanja ter nudenjem »zaščite« vzpenjajo proti tako želeni oblasti. V prvem delu je poleg igre Šugmana ter lahkotnosti igralk Maje Končar in Ive Babič v vlogi članic mestnega sveta zanimiva predvsem transformacija glavnega lika v državniško držo, ki se zgodi preko teatralnih sredstev, ki jih je uporabljal tudi nacistični režim za manipulacijo množic; torej v nekoga nad ljudstvom, v nekoga, pred katerim je ljudstvo, sicer tudi po svoji krivdi, nemočno.

Drugi del predstave se z vzponom nadaljuje ter prikaže izničenje državljanskih pravic in ukinitev pravne države. Volja do moči glavnega lika se zdi neustavljiva, vendar pa mora zavoljo trenj in spletk, ki se dogajajo v družbi, ter z željo povečanja vpliva izven meja Chicaga iz slike odstraniti tudi svoje najbližje. Vpliv Artura se po uspelih pogajanjih z Dullfeetom (Vojko Zidar), ki proti njemu konča medijsko gonjo, in njegovo ženo Betty (Maša Derganc) še poveča. V ljubezenskem snubljenju Betty vidimo aluzijo na klasiko; kombiniranje Shakespearovega Riharda III. ter prizor iz Fausta. Po odstranitvi Dullfeeta, se njegova žena Betty sicer Arturu upira, vendar pa tudi ona nazadnje kloni, tako da se Arturu odpre pot do nadaljnega širjenja moči. Arturo nato na višku moči pred množico napoveduje nadaljnje širjenje svoje moči. V nasprotju z dramskim tekstom se tu režiser ne odloči za prikaz nezadovoljnih meščanov, kot tudi ne za prikaz stanja sanj glavnega lika, kjer se mu napoveduje slutnja smrti ter propada, manjka pa tudi obtožba Uijevih zločinov, kar sicer lahko razumemo kot prikaz totalne pasivnosti množice. Gledališka predstava se zaključi z epilogom, ki je poziv gledalcem k ukrepanju v realnem življenju.

Če se za trenutek ustavimo ob scenografiji (Marko Japelj), lahko rečemo, da je za običajne slovenske uprizoritve impresivna. Zasnovana je kot poligon, ki omogoča veliko možnosti. S strukturo panoptikona z osrednjim stolpom, ki ga lahko razumemo kot simbol moči ravno v izvrstnih nastopih Šugmana, se le-ta vizualno spreminja v udarne slogane, je prezenca medijev, borznega dogajanja, vendar pa je po mojem mnenju scenografija vseeno premalo izkoriščena. Prav tako je s kostumografijo (Leo Kulaš). Čeprav uprizarja gangsterski slog, je premalo impresivna. Najbolj impresiven del predstave je v samem bistvu prav Šugman, povedati je namreč treba, da določeni igralci delujejo preveč statično, med njimi tudi ni potrebne kemije. Vendar pa ta priokus popravi glasba, ki jo v živo pod vodstvom skladatelja in glasbenika Boštjana Gombača izvaja petčlanski orkester vrhunskih glasbenikov. Tako z vsem naštetim dobimo »mali spektakel«, ki ga je navkljub nekaterim težavam in v času meseca dni uspelo ustvarjalcem narediti dobro, hkrati pa na slovenske odre dobimo uprizoritev, ki je izredno aktualna ravno v času, v katerem živimo. Jo bomo Slovenci razumeli?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.