Celotna igralska zasedba je svojo nalogo dobro izpeljala kljub začetni omejenosti odra. Rada bi izpostavila Gašperja Tiča in Jette Ostan Vejrup, ki sta svojo vlogo najbolje odigrala in nas s komičnimi potezami prepričala v njuno pusto življenje brez ljubezni. Prav tako se je dobro odrezala Ana Dolinar Horvat, ki nas v vlogi princese ni razočarala. Ana Dolinar Horvat je s svojim nastopom princeso odigrala tako, da ostali liki  v njenih načrtih izpadejo kot vodljive marionete, ki so potrebne za doseganje njenih ciljev.

Oder je s svojo začetno scenografijo deloval kot televizijski ekran, kar je zelo omejevalo igralce. Platno, na katerem je bila projekcija gozda, je delovalo vse prej kot lahkotno. Končna postavitev scene je bila veliko boljša izbira. Igralci so veliko bolje izkoristili prostor, kar se je opazilo tudi v njihovi energiji in igri. Kostumi so se med seboj ujemali in so prikazovali čas, v katerem je komedija nastala, z izjemo modernega kovčka, ki je privabljal nasmehe na obraz. Zelo primeren se mi je zdel dvojni konec, ki dopušča lastno interpretacijo in nas sili k dodatnemu premisleku, prav tako pa poskrbi za to, da vidimo, kako velik  je razkol med princesino vizijo in resničnostjo.

Igralci nam, kljub temu da je delo nastalo leta 1732, prikažejo svet, s katerim se lahko poistovetimo tudi danes. Čustva, ljubezen in prevare, ki smo jih gledali na odru, so še kako prisotne v 21. stoletju. Predvsem bi tu rada izpostavila moralni nauk drame, in sicer, kaj vse je človek sposoben narediti za dosego svojih ciljev. Mar cilj res opravičuje sredstva? Vse kar doseže princesa Léonide so strta srca soljudi in propad svojega izbranca Agisa. Zato se mi zdi drama še kako primerna za vse gledalce, ki so istega mnenja kot princesa Léonide. Morda jih bo ogled drame seznanil s krutostjo takšnega početja.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.