Do zmagoslavja nas kraljica Léonide, oziroma postaven mladenič Phocion, pripelje skozi številne spletke in izigravanja tega najbolj krhkega človekovega čustva. Spretna manipulacija človeških šibkosti pa je še kako aktualna tudi v sedanjem času in marsikdo bi lahko v kraljičinem delovanju prepoznal samega sebe.

Igralska zasedba je prepričala s svojo vživetostjo in občutkom spontanosti. Hitre reakcije kraljice (Ana Dolinar Horvat) in ustrezno delovanje v dani situaciji gledalca ne morejo pustiti ravnodušnega. Njeni glavni žrtvi, filozof Hermocrate (Gašper Tič) in njegova sestra Léontine (Jette Ostan Vejrup), sta le ubogi marioneti, ki s hitrim zanikanjem svojih, dolgo trajajočih in le na videz trdnih prepričanj, omogočita še polnejši izris kraljičine sposobnosti manipuliranja in vladanja. Agis, katerega osvojitev je kraljičin glavni cilj, je predstavljen kot dokaj nedolžna in naivna oseba, ki nikoli ni imela možnosti samostojnega odločanja. Namesto njega je mislil in mu lastne misli vsiljeval nekdo drug. Tudi s prihodom kraljice se v njegovem življenju nič kaj dosti ne spremeni. Zdaj mu je ne le dovoljeno ljubiti, ampak se to od njega zahteva, saj tako želi kraljica. Menim, da je Jernej Gašperin zelo dobro odigral vlogo nedolžnega mladeniča, ki na koncu odraste in se sam odloči za svobodo. Vse osebe so torej podrejene kraljičinim spletkam.

K prepričljivosti uprizoritve je pripomogla tudi izvirna režijska postavitev. Tokrat se pred gledalci ni dvignila zavesa, ki bi jih popeljala v notranjost filozofovega vrta in posestva, ampak je bilo pred občinstvo postavljeno filmsko platno. Ob glasbenem odlomku Herberta Windta iz filma Triumf volje režiserke Leni Riefenstahl je gledalec v nekaj kratkih stavkih izvedel povod za dogajanje celotne komedije, kar je, po mojem mnenju, zelo dobro zamišljena poteza. Tako na samem začetku ni potrebno brskati po preteklosti, gledalec je od začetka do konca predstave priča dogajanju, ki se v celoti odvija pred njegovimi očmi. S pomočjo platna se gledalec znajde v gozdovih skupaj s kraljico in njeno spremljevalko, kar omogoča lažjo identifikacijo, ustrezna pa je bila tudi raba luči in zvočnih efektov. Igralci so nosili nacistične uniforme, ki že na začetku namigujejo na kraljičin cilj, ki opravičuje vsa sredstva, podobnega mišljenja v sicer še mnogo hujših razsežnostih se je namreč posluževal Adolf Hitler. V spomin se mi je še posebej zapisal ne ravno velik kovček, v katerega je podkupljenemu služabniku uspelo zapreti Corine.

Prizori zapeljevanja, spletkarjenja, predvsem pa filozofovega priznanja poraza so poskrbeli za ugoden odziv pri občinstvu. Veliko smeha je izzvala tudi filozofova zapeljivo rdeča spodnja majica, kar bi lahko bila prispodoba za njegovo krhkost pod navidezno brezčutnostjo. Komičen pa je bil tudi njegov odziv na kraljičino klofuto. Sama sem sedela v prvi vrsti in imela res dober pogled na detajle dogajanje, kar nekomu v zadnjih vrstah bržkone ni bilo dano. Predstava mi je pustila zelo močan vtis, še posebej zaradi možnosti izbire ljubšega konca. Gledalec se lahko odloči za konec, ki je tragičen in morda nekoliko bolj življenjski, ali pa tipično filmskega, kjer se vse konča srečno. Je izbira res mogoča?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.