Triumf ljubezni, delo Pierra de Marivaxa je bilo ob času nastanka razumljeno ko neprimerno in nemoralno, kar zlahka razumemo, saj v njem Špartanska kraljica Léonide z preobleko začasno zamenja spol, da bi jo sprejel na dom filozof Hermokrat in bi zapeljala Agisa, katerega vzgoja je bila zaznamovana s sovraštvom do žensk, sploh kraljice. Slednja namreč vlada na prestolu, ki bi mu moral zakonito pripadati , saj je Léonidin stric Agisove starše vrgel v ječo in sam prevzel prestol.

Kraljico Léonide upodablja Ana Dolinar Horvat in z vlogo odlično opravi, saj se je sposobna hitro prilagajati vsaki situaciji, v katero jo njena spletka zavede in s svojimi čari postopoma zapelje vse, ki so blizu Agisu (Jernej Gašperin). Predstava se, takoj za tem ko izvemo predzgodbo, ki jo predstavijo pisno, začne, ko se Léonide in njena spremljevalka Corine sprehajata po gozdu, katerega scena je spretno narejena s projekcijo na veliko platno, ki v začetku igre prekriva celoten oder in tako lahko pridobiš občutek lepote Hermocratovih (Gašper Tič) vrtov. Spretna je tudi uporaba zadrge na sredini platna, ki omogoča igralcem, da s pomočjo projekcije pogledajo izza grma ali pa izginejo v predor, ki je samo virtualen. V začetnih prizorih izvemo za Léonidine namene, jo opazujemo, kako se preobleče v moškega in že podkupi Alberta (Jernej Čampelj), Hemocratovega služabnika, ki jo zaloti pri preoblačenju in bi lahko ogrozil njeno spletko.

Prva stvar, za katero mora poskrbeti v moškega preoblečena Léonide, je pridobiti si dobro besedo s strani Agisa, ki ga po naključju sreča v vrtovih in celo iz zadnjih vrst, v katerih sem sedela sama, med njima začutiš kemijo, ko ji Agis tako naivno obljubi večno prijateljstvo in nekako začneš navijati za Léonidino spletko. A Agisova dobra beseda ni dovolj, Léonide kot moški izpove ljubezen Hermocratovi sestri Léontine in Hermocratu, ko jo ta sprejme in spregleda njeno preobleko. Ko so Hermocrat, Léontine in Agis prepričani, da jo/ga bodo poročili, izpove Agisu svojo spletko. Pride do dvojnega konca, na odru se 'pravi' Agis ustreli v glavo, nato pa se ponovno spusti platno in enak prizor vidimo odigran z drugačnimi kostumi (bolj originalno rokokojskimi, v primerjavi s tistimi v predstavi, ko so prav vsi v strogih črnih uniformah, zanimivo pa je, da je v obeh prizorih podobna scena - ko se platno dvigne in se konča video projekcija se nam razkrije oder z osemnajstimi belimi stoli in platnom, na katerem se ne izkristalizira nobena podoba in ta scena je izjemno podobna v zaključnem posnetku), ki pa se konča, kot bi si Léonide (in tudi jaz) želela. S srečnim koncem, kjer se Agis in Léonide poročita ter skupaj vladata, kar pusti konec odprt, da si sam izbereš opcijo, ki ti je bolj po volji.

Predstava te tako zapusti z grenko sladkim priokusom, sladkim za vse tiste komične trenutke, ko se res nasmejiš (in za vsak trenutek ko Corine pospravijo v kovček), hkrati pa je v njej nekaj grenkega, zaradi neprijetne glasbe, ter manipulacijske igre, v kateri ne veš, ali bi občudoval Léonide ali sočustvoval z njenimi žrtvami, sploh ker ti tega ne pomaga razčistiti konec.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.