Vse to je tisto, kar nas je pričakalo ob začetku uprizoritve. Oder je skozi scenografijo, luči in video oblikovan tako, da že od začetka sam po sebi prikazuje neko zgodbo, kateri se gledalec ne more upreti in si jo nedvomno želi slišati oz. videti.

Beda teh ljudi, ki so pravzaprav materialno prikrajšani, se pojavi tudi na drugi ravni, in sicer na ravni mentalne omejenosti. Tako porinjeni na rob družbe, tako navajeni bede, tako ujeti v te steklene stene družbenih lestvic, da si ne upajo niti upati. Boljša prihodnost je za njih tako rekoč nedotakljiva točka življenja. Skozi uprizoritev vzporedno spremljamo tri različne generacijske poglede na poljsko družbo, ki jo avtorica zaobjame v »sedanjosti« in zgodovini. Tri ženske popolnoma različnih starosti, ki so prisiljene živeti ena z drugo v enem samem prostoru, dihati isti zrak, so razcepljene z različnimi zornimi koti, čemur sledi je tudi zgodba. Življenje v utesnjenem, bede polnem okolju odigrajo Alida Bevk v vlogi Male kovinske deklice, Saša Pavček v vlogi njene mame Haline in Silva Čušin v vlogi babice oz. Čemerne starke na invalidskem vozičku. Životarjenje teh treh likov, ki živijo eden mimo drugega, so igralke odlično uprizorile. Babica oz. Čemerna starka na invalidskem vozičku kot predstavnica najstarejše generacije diha le še za svoje spomine. Njeno tavanje po mislih, starostna izgubljenost in popolna odvisnost od drugih je le prah, ki je ostal od nekoč lepega življenja. Lik Haline, ki ga je Saša Pavček odlično odigrala, je ujet v rutino vsakdanjega, bednega življenja, brez kakršnihkoli ambicij in pričakovanj. Skupaj s svojo prijateljico, sosedo Boženo, igra jo Nina Valič, sta absurdni produkt družbe, ki ju je potisnila na samo dno. Zgodba, ki jo pleteta ob prebiranju revije, ki je stara eno leto in pobrana iz smeti oz. »kupljena zastonj«, ter gledanju televizije in televizijskega programa, na katerem je vse »popolno« in zanju seveda nedosegljivo, je v bistvu zgodba njunega življenja. Zelo zanimivo in nekoliko humorno, čeprav v sleherni besedi sarkastično je negiranje krajev in »ni zate« stvari, ki se pojavljajo v uprizoritvi. Igralki oz. lika vesta, da si stvari, ki so nam v današnjih časih samoumevne, ne moreta privoščiti, zato jih prikrojita svojemu načinu življenja in temu tudi vdano verjameta. Ti prizori so bili močno, intenzivno, vživeto in popolnoma prepričljivo odigrani. Kar mi je najbolj ostalo v spominu in kar je res pritegnilo mojo pozornost ter občudovanje neverjetnih igralskih sposobnosti, je interpretacija monologa Male kovinske deklice, ki govori o tem, kako so Poljaki »nič« v primerjavi z drugimi narodi. Preko igralke Alide Bevk pride ta monolog do posebnega izraza, saj njena interpretacija in igra vsebujeta izredno glasovno stopnjevanje do vsebinskega vrhunca »Pri nas je vse v redu!«, ki namenoma zveni zlagano in narejeno. Tudi ostali igralci so svoje delo zelo dobro opravili. Banalnost, ki jo v televizijskem programu uvajata Iva Babić v vlogi Televizijske voditeljice in Aljaž Jovanović v vlogi Igralca je zelo očitna, isto pa velja tudi za enostranskost ter ozkogledno in mogoče celo nekoliko egoistično usmerjenost likov, ki so jih odigrali Matjaž Tribušon v vlogi Moškega, Vanja Plut v vlogi Edyte in Tina Vrbnjak v vlogi virtualne Monike.

Scenografija se je postopoma, skozi uprizoritev razvijala ter spreminjala, in sicer tako, da se je uspešno prilagajala tekstu in dogodkom na odru. Poudarjena šminka in na nek način že klovnovsko oblikovani obrazi igralcev so bili odraz življenja vsakega posameznika. Njihova obrazna mimika in grimase so celotno doživljanje uprizoritve poudarile in dovršile absurdnost.

Priznati moram, da je konec name naredil poseben vtis, saj je z absurdnim negiranjem samega obstoja likov in njihovega življenja gledalca res presenetil. Režiserka Ivana Djilas v gledalcu vzbudi dvom o sami realnosti in svetovna vojna na tej točki stopi v ospredje. Zadnje replike, pri katerih smo priča temu, kako Mala kovinska deklica prosi kruha, pa ga ne dobi, so v meni vzbudile misli in vprašanja, zakaj je nihče ne sliši in zakaj njen glas ter ona sama zbledita v družbi in okolici.

Uprizoritev teksta Pri nas je vse v redu je pustila velik pečat, saj moram priznati, da nisem pričakovala tako vsestransko odličnega dela. Sleherna stvar, ki se je zgodila na odru, je imela svoj smisel. O tej uprizoritvi bi se dalo še veliko povedati oz. napisati, a naj dodam le še to; celotni zasedbi uprizoritve je uspelo v gledalcu premakniti tisto, nekoliko na stran potisnjeno resnico ali bolje rečeno masko, ki si jo prav vsak posameznik kdaj pa kdaj nadene na obraz in reče: »Pri nas je vse v redu. Pri nas je res vse v redu.«

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.