Tako je to storila mlada poljska avtorica Dorota Masłowska, ki se je leta 2008 družbi odločila nastaviti ogledalo, v katerega smo se lahko zazrli tudi sami v četrtek, 14. 11., na sedežih Male drame SNG v Ljubljani.

Odmev drame je bil v tujini pa mislim, da bo tudi pri nas, precejšen, kar ni nič nenavadnega, saj ugodi še tako zahtevnemu gledalcu, ki s kombinacijo klasične odrske postavitve in s precejšnim poudarkom na videoprojekcijah spremlja sliko malega človeka kot praznega nakupovalnega vozička, ki je ob »all-inclusive« ponudbah in povpraševanju zaradi socialnega statusa obsojen zgolj na pasivno opazovanje.

Tako spremljamo zgodbo treh žensk, ki se zaradi generacijskega prepada sporazumevajo z jezikom, ki se komaj uspe prebiti prek reklamnih oglasov, radia in revije Ni zate, ki najdena v smetnjaku za nekaj minut združi sicer otopelo komunikacijsko polje hči–mati–babica. Takšno vsakdanjo okostenelost in nezmožnost dialoga, ki je prežeta z medijsko navezavo ali pa s samoironičnimi interpretacijami rubrik za boljše življenje, dodatno poglobi Alida Bevk v vlogi Male kovinske deklice, ki tako kot mediji kljub oblici govorjenja in podajanja golih informacij ostaja neosebna. V ozadju za kopalniško zaveso se za njeno nasprotje še najbolj izkaže Silva Čušin, ki se na odru pojavlja v vlogi nemočne starke na invalidskem vozičku, katere izkušnja vojne za kratek čas v predstavo vnese »resnično izpoved«, vendar ta po reklamnih oglasih in vrnitvi k spremljanju oddaje zvodeni ob evforičnem ploskanju medijsko napihnjene zgodbe drogiranega igralca.

Tako kot se nam prvotno približana stena obubožanega stanovanja čedalje bolj odmika v ozadje, tako izginja tudi možnost pravega dialoga, ki se z agresivnostjo jezika in z nikalnicami iluzij o dopustih in izletih v Italijo, Francijo in Nemčijo poskuša uveljaviti med reklamami. Igralce kot nekakšne lutke konvencij in veleblagovnic spremlja njihova nezmožnost potrošnika, ki se z bledimi obrazi in s podobnimi kostumografskimi elementi, kot sta bila Halinino krilo z vzorcem zidu in majica z vzorcem zapornika, obračajo na drobce svojih identitet, ki ostajajo samo »v redu«.
Namesto navadnih luči nas tako do konca predstave spremljajo projekcije televizijskega programa, ki uokvirjajo tesnoben vsakdanjik; s pravo dvodimenzionalnostjo medijev pa se srečamo ob projiciranju zvezdnice od podobe, ki je medijsko izpopolnjena, pa do groteskno prevelikih in spačenih delov telesa, ki za kratek čas streznijo tudi same nastopajoče. Pomembnost vizualnih medijev in leporečenja se kaže tudi v dialogu televizijske voditeljice in Aljaža Jovanovića v vlogi prepotentnega igralca. Takšen dialog, spremljan s projekcijami postopka pridobivanja vina kljub omenjeni tragični usodi marsikaterega mladoletnega delavca ali pa delavca na črno deluje mehanično in grozeče in tako prekrije tragiko informacij izpostavljenih usod, da bi poudaril veselje ob odprtju buteljke vina.

Čeprav je predstava največkrat s prikazovanjem absurdov izzvala smeh, se je s tesnobnim nastopom Male kovinske deklice in s končnim monologom kvazi filmskega režiserja ta izgubil v trpek priokus resnice, ki bo za nekaj časa morda ostala v domeni gledalčevega prevpraševanja, seveda le dokler ne pridemo domov, v stanovanja, ki nas bodo pričakala s podobo Ikeinega kataloga.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.