V utesnjenem enosobnem stanovanju našo pozornost že na začetku ukrade eksplozivno impulzivna Alida Bevk v vlogi deklice, ki nas na sedeže prikuje do zadnjega dejanja, čeprav je postavljena ob bok Silvi Čušin. Slednja dekličino babico, ujeto v preteklost, upodobi na sijajno subtilen in na trenutke melanholičen način. Babica nas v dogajanje popelje s svojimi spomini na vojno, ki jih kakor mantro ponavlja skozi celotno igro in se vanje zapleta in potaplja, ob tem pa bledi, bledi in izginja. Saša Pavček v vlogi matere nam prepričljivo predstavi zgarano žensko, ki si od truda za zagotavljanje eksistence oddahne z norčevanjem iz starih revij. Trio na odru deluje zelo usklajeno in izstopajoče, niti najbolj kričeče reklame jim ne zmorejo ukrasti pozornosti. Odrsko prezenco zelo zadovoljivo dopolnjuje predvsem debela soseda (Nina Valič). Manj izraziti in nekoliko obrobni so tipični predstavniki potrošniške kulture; igralec in igralka, ki svoj individuum spreminjata v blago (Aljaž Jovanović in Tina Vrbnjak), plitka voditeljica kot predstavnica brezobzirnih medijev (Iva Babić) in Edyta (Vanja Plut) kot potrošnica. V ospredje se tu in tam spretno prerine moški (Matjaž Tribušon) ter vedno bolj prevzema vlogo nekakšnega pripovedovalca, ki na absurden in krut način kroji usode vpletenih in jih v velikem finalu, ko glas z radia (Jure Longyka) deklico spodbudi k monologu, ki se razplete v pretresljiv in vseobsegajoč vihar občutij in besed, obsodi na to, na kar smo obsojeni tudi sami – na popolno negotovost eksistence.
Režiserka Ivana Djilas nas s pomočjo dramaturginje Darje Dominkuš v že tako intimnem ozračju Male drame, ki zaradi bližine, tudi če si predstavo ogledamo iz predzadnje vrste, uspešno vzpostavlja pristen stik med gledalci in nastopajočimi, postavi pred še intimnejšo sceno stanovanja, ki se s premikanjem zadnje stene povečuje sorazmerno z naraščanjem zavedanja o praznoti obilja in nas pred našimi očmi požira. Sceno zelo učinkovito dopolnjujejo luči in projekcije v ozadju, ki se s prostorom in osebami v premalo izstopajočih, a ustreznih kostumih, prelivajo, stapljajo in jim dajejo bolj osebno noto. Temu toku sledi tudi glasbena podlaga vrhunskega Boštjana Gombača.
Nered plastičnih lončkov, ki se v nekem trenutku nepričakovano usuje iz kredence, se staplja z emocionalnim in eksistencialnim osebnim neredom, ki se izraža v vseh, najbolj pa v nas samih, v gledalcih, ki se sicer še znamo smejati, toda naš smeh med samo predstavo postaja vedno bolj grenak. Smejimo se žalostnim stvarem, kakor da bi pozabili, da nas potrošniška realnost drži v svojih nepopustljivih krempljih in da nas čaka tudi, ko bo zavesa padla. Bomo kdaj znali pogledati vase, se bomo zavedli, da ni vse v redu, da sploh nič ni v redu, in izkričali kaos?
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.