Pri nas je vse v redu … Iz naslova lahko sklepamo, da ni v redu prav nič. Ne motimo se. Drama se sooča s poljsko realnostjo, z obremenjenostjo z zgodovino, sploh z grozotami druge svetovne vojne, v katerih koreninijo grozote sedanjosti. Potrošništvo, izguba identitete, razčlovečenje, pravzaprav kar neobstoj.
Pri nas je vse v redu se spogleduje z gledališčem absurda, kar pomeni, da so liki manj izdelani, njihov govor je individualiziran le kot parodija, tj. kot ponavljanje določenih nesmiselnih obrazcev, ki postajajo z vsako ponovitvijo bolj absurdni, hkrati pa gledalcu bolj domači. To zahteva specifičen način igre, ki niti slučajno ne sme biti doživeta (kot se to navadno zahteva). Poseben, odmaknjen in odtujen način igre, kakršnega zahteva ta dramski tekst, še posebno uspe Saši Pavček v vlogi Haline, matere Male kovinske deklice. Odlična je tudi Silva Čušin, ki pusti močan vtis kljub precej obstranski vlogi (Čemerna starka). Govorjenega teksta ima malo, najbrž le nekaj vrstic, a te vrstice so izgovorjene doživeto, so edine človeške besede v svetu papirnatih (ali mehanskih?) likov. Ona je poslednji človek, zmožen čutenja in besed, ki imajo pomen. Z odlično igro dodatno podčrta in začrta prepad med zgolj fikcijskim svetom drugih likov ter resničnim svetom, v katerega je nekoč sodila sama in v katerega sodi morda le še Moški, pisatelj, režiser, demiurg. In pa morda Igralec ter TV voditeljica, če nista s svojim spakujočim vedenjem iz realnih oseb že prešla na raven fikcijskosti in parodije, kljub morebitnemu obstoju v fizičnem svetu. Besede Čemerne starke se odlično kombinirajo s projiciranim sivim ozadjem, ki vnaša moreče vzdušje vojne – in ki le v tem trenutku prikazuje podobe iz zunanjega sveta, pa čeprav le v sivih odtenkih. Igra drugih igralcev je bila solidna, a brez večjih presežkov, Alida Bevk v glavni vlogi Male kovinske deklice ni najbolj prepričala.
Tisto, kar najbolj izstopa v predstavi Pri nas je vse v redu, je sama postavitev drame, posebne učinke so dosegli z domiselnim projiciranjem videa – na samem začetku pa tudi na koncu video kot ozadje projicira »sneženje« kamere, zaradi česar se nam zdi, da gledamo posnetek, film, in ne gledališke predstave, dramske osebe se ujamejo v dvodimenzionalnost – ki zaznamuje celotno dramo. Projekcije ozadja so zelo premišljene, predvsem poudarijo fikcijskost tega umetnega sveta. Estradnica se tako pojavi le na posnetku – njen obstoj je le konstrukt, utemeljen na laži. Ona ni človek, je projekcija, fikcija.
Tudi kostumi in maska služijo deformaciji likov, vnašajo pravila, drugačna od »resničnega« sveta, ustvarjajo drugačen, umeten svet. V tem svetu vladajo absurd, opustošenje in kaos. Ta svet je potreben očiščenja, kot nam sugerira vklopljen pralni stroj. Od vojne dalje ni več mogoče zares živeti. Dialogi likov so nesmiselni, ne govorijo o ničemer (npr. o izletih, na katerih niso bili). Absurd nastaja predvsem na besedni ravni, s pomočjo mnogih oksimoronov (kupiti zastonj revijo iz smetnjaka – pri čemer je revija spet potrošniška fikcija o popolnem videzu).
Edine besede, ki ne vodijo v absurd in parodijo, so zgoraj omenjene besede Čemerne starke, človeške besede o vojni. Vse drugo je le fikcija. Tudi besni izbruhi Male kovinske deklice, ki noče biti Poljakinja, temveč Evropejka. Pri čemer pozablja, da moraš, preden si sploh lahko karkoli, najprej biti.
Pri nas je vse v redu je solidna predstava. Čeprav ni najbolj inovativna v vseh pogledih (kritika potrošništva in novodobnih »zvezd« je izvedena na že viden način), zelo dobro izrabi nekatere izrazne možnosti gledališča, uspešna je zlasti pri vzpostavljanju fiktivnega sveta, ki zase misli, da je resničen. A posebnega presežka letošnje sezone najverjetneje ne predstavlja.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.