Prah je zelo nenavaden naslov predstave, v kateri naj bi se celotno dogajanje vrtelo okrog loterijske srečke, ki revnemu paru prinese glavni dobitek – sedmico, ob omembi katere ljudje navadno pomislimo le na kupe denarja, s katerim bi si lahko izpolnili vse svoje želje in spremenili svoje življenje v popolno; vendar pogosto ni vse tako rožnato, saj obstaja tudi druga, ne-rožnata plat, na katero pogosto sploh ne pomislimo, pogovor »srečnega« zakonskega para za kuhinjsko mizo pa nam jo v uro in pol dolgi predstavi precej nazorno prikaže.

Celotna predstava poteka v obliki dialoga neimenovanega zakonskega para srednjih let. Moški, ki ga igra Valter Dragan, se predčasno vrne domov iz službe, vznemirjen, ker ima v žepu srečko, s katero je zadel glavni dobitek na lotu. Navdušen ter poln sanj in predstav o tem, da je konec klavrnega življenja te družine – preselili se bodo v večjo hišo, pa kaj hišo, vilo! –, kupili avto in poslali otroka v dobre šole – pove ženi (Maja Sever) vznemirljivo novico. Ta pa jo sprejme veliko bolj hladno in zadržano ter namesto veselja, sanj in upanja na drugačno prihodnost iz nje privrejo najrazličnejši črni scenariji o tem, kako jim bo denar uničil življenje in pokvaril otroka. Srečka sproži pogovor, ki pravzaprav seže mnogo globlje – partnerja eden drugemu razkrivata svoje najgloblje želje, strahove in priznanja, ki jih prej nista poznala. Moški se s svojo skrbjo, da ne bi že na poti izgubil srečke, in nato z gibanjem od navdušenja k razočaranju, od sanjarjenja k žalosti zdi veliko bolj človeški in se je zato z njim tudi precej lažje poistovetiti, kakor z žensko, ki večino predstave deluje kot nekakšna pesimistična protiutež njegovemu liku; ženska, ki premore preveč ponosa in hkrati tudi preveč strahu, da bi sprejela ponujeno možnost, izboljšati svoje dosedanje življenje, za katerega v navalu jeze pove, da ga sovraži.

Zanimivo je, da je celoten oder oz. odprtina, v katero je ta postavljen, uokvirjena v debel okvir, ki smo ga vajeni pri slikarskih umetninah, in daje vtis, kot da gledamo neko podobo, sliko. S sceno je nazorno prikazan slab ekonomski in družbeni položaj, v katerem živi družina; oder je spremenjen v kuhinjo v revnem stanovanju; stene so razpokane, pohištvo skromno, okenske šipe pa umazane. Že pred samim začetkom predstave oz. pred zatemnitvijo dvorane, ki ga navadno oznanja, stoji v kuhinji ženska srednjih let, oblečena v predpasnik; nekaj časa gleda skozi okno, nato vzame v roke časopis, naposled prične lupiti krompir; vse to dogajanje je zelo pasivno in daje občutek, da ženska na nekaj čaka. Skupaj z zatemnitvijo dvorane se zasliši tudi nevsiljiva instrumentalna glasba, ki počasi umolkne ob moževem prihodu domov. Tišina, ki nastopi, ustvarja napetost, ki mu sledi moževa previdna izpoved o igranju lota in naposled novica o zadeti sedmici. Enaka glasba se pojavi tudi ob koncu predstave, ob zatemnitvi odra; par se po dolgem pogovoru odloči, da bo ostal tam, kjer se počuti najbolj varnega – v svojem starem, skromnem življenju – in srečko zažge. Ob tem se luč, ki razsvetljuje kuhinjo, ugasne in oder se potopi v temo, v kateri je še bolj opazno gorenje in na koncu le še tlenje sreč(k)e.

Majhnost dvorane, v kateri je bilo le okrog deset vrst sedežev, in prav tako majhen oder sta že od prvega trenutka dajala vtis, da gre za nekaj bolj zasebnega, intimnega in ne za enega izmed velikih, glasnih šovov, namenjenih množicam. Majhna množica voajerjev, ki smo z rdečih sedežev Male drame uro in pol (ne)povabljeni kukali v malo kuhinjo in spremljali pogovor zakoncev, je le-tega pospremila z glasnimi nasmeški ob nekaterih replikah, ki so v dani situaciji delovale smešno, pogosto na črn način, in ob drugih, ki so bile prav presenetljivo izvirne (bi tudi vi svojemu »sovražniku« zaželeli, da ne bi nikoli dobil napotnice?).

Predstava se mi je zdela malce predolga, saj je bila sestavljena le iz uro in pol dolgega dialoga nastopajočih oseb, ki je bil na trenutke sicer zelo živahen in dinamičen, na trenutke pa je dajal vtis, da gre za vztrajne poskuse ženske, da bi s svojim pesimizmom, ponosom in ukalupljenostjo v spomine in življenje, ki ga je vajena, potlačila sanje in vznesenost moškega nad dobljeno sedmico, ki jima lahko prinese boljšo prihodnost. Vendar takšna vsota denarja, ki se nenadoma pojavi, življenje obrne povsem na glavo in ga potisne z ustaljenih tirnic – pa smo vsi, ki kdaj sanjarimo o dobljenem glavnem dobitku, pripravljeni tudi na to?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.