Že ob vstopu v dvorano je bilo jasno, da bo, čeprav je to javni dogodek, predstava bolj intimna, primerna za vsakega posameznika. Zaradi majhnosti dvorane in odra je bilo vseeno, kje sediš, v vsakem primeru bi bil učinek enak. Ženska je sedela na odru in lupila krompir. Še preden se je predstava začela, smo lahko opazovali, kaj se dogaja, in dobili neko predhodno sliko. Ženska je bila videti uboga, zdelo se je, da trpi zaradi svojega skromnega življenja. Sedela je v sobi, ki je bila majhna, skromno opremljena, umazana. Vsaka njena poteza in gib sta bila napolnjena z bolečino. Ta ni bila fizična, ampak odraz notranjega trpljenja. Ko je prišel moški, se je predstava začela. Bil je razburjen, a navdušen. Ženi je takoj povedal, da ima zmagovalno srečko in da sta zadela veliko vsoto denarja. Najprej se nista mogla odločiti, kam spraviti srečko, dokler je ne unovčita. Ko sta jo vendarle zavila v folijo in dala v škatlo z napisom Kakav Prah, so se stvari začele zapletati. Dobila sta ogromno idej, kako porabiti denar, od najbolj osnovnih, kot je menjava starih zaves in pograda, do tistih absurdnih, kot je nakup otoka. Ves čas smo bili priča neki napetosti, trpljenju. Ženska je namreč ves čas omenjala svojega pokojnega očeta in se hvalila, da so bili bogati, čeprav se na koncu izkaže, da ni bilo tako. Svojemu možu je kazala neko popolno sliko svoje mladosti, kot bi si jo želela imeti. Ves čas je grobo govorila o svojih otrocih, ki sta očitno otroka kapitalizma in globalizacije, kar njej ni všeč. Želela si je, da bi bila otroka zadovoljna z majhnim, tako kot je bila ona v svoji mladosti. Bala se je tudi, da jo bo mož zapustil zdaj, ko ima veliko denarja. Ženska ves čas premišljuje o dobrih in slabih straneh in je zaradi tega močan lik. Ima močno razvit čut za etiko in moralo. Prezira kriminal, igre na srečo in konec koncev tudi denar. Moški je slehernik, ki si želi, da bi imel bolj udobno življenje, ne misli pa na posledice. Neprestano razmišljata o teorijah zarote, bojita se sosedov, sorodnikov, uslužbencev v banki. Vse stereotipizirata. To je odraz strahu pred diktaturo, represijo, ki je globoko zakoreninjena v narodih, ki so bili vedno nadvladani s strani večjih narodov. Zaradi svoje usode sta zakonca nehala sanjati. Njun duh je v oklepu revščine in iz njega ne najdeta izhoda, srečka pa je nekaj, kar ju lahko reši, osvobodi. Skozi celotno predstavo vzdušje niha od paranoje, navdušenja, strahu, žalosti do pričakovanja. Polno je humorja, ki preide v črnega. Konec je pretresljiv in nepričakovan, a ravno zaradi takega konca se je publika lahko poistovetila z Moškim in Žensko. Oder je bil ves čas močno osvetljen, a se je nekaj minut pred koncem moč svetlobe na odru in pred njim izenačila. Tako smo imeli občutek, da smo del predstave, da se to dogaja tudi nam, da trpimo skupaj z zakoncema, da skupaj odločamo o usodi in skupaj zaključujemo predstavo.

Konec je presenetljiv. Zakonca dobitni loterijski listek zažgeta. Bojita se soočenja z otroki, z novim dnem, ki prihaja. Takrat ne bi bila več revna, ampak bogata, imela bi vse, a tega življenja ne bi poznala. Denarja nista zaslužila s trudom, zato nimata občutka, da je njun. Bojita se težav, ki bi jima jih lahko nakopal listek, zato se odločita, da je najbolje pozabiti na vse skupaj in živeti normalno življenje naprej. Sta ujetnika, ki jima je listek predstavljal izhod v sili, a se pravočasno zavesta, da to ni rešitev. Njuno življenje je sicer skromno, a je njuno in jima je dobro znano.

Oder je bil majhen, okrog njega pa je bil velik zlat okvir, zaradi katerega se je zdelo, da gledalci gledamo sliko. Sestavljen je bil iz enega prostora z dvema izhodoma, enim na levi, ki vodi na dvorišče, in drugim na desni, ki vodi v drugo sobo. Na sredini je bila miza, zraven dva stola. Celotno dogajanje se je dogajalo v tem prostoru. Igralca sta bila aktivna. Hodila sta po sobi, plezala po stolih in celo mizi. Oblečena sta bila skromno, v sive in rjave barve. Osvetlitev je bila ves čas enaka, razen na koncu. Takrat je prišlo tudi do zvočnega efekta. V ozadju je bila predvajana glasba, ki je le še povečala dramatičnost končnega prizora.

György Spiró je hotel s svojo igro pokazati problem revnega človeka. Hotel je, da se zavemo, da se naše celotno življenje vrti okrog denarja, v bitki za več in več, in Vinku Möderndorferju je uspelo ta občutek prenesti na oder. Vsak gledalec se je poistovetil z likoma. Igra nam je dala misliti, zavedli smo se, kako malo in obenem zelo pomemben je denar. V naših življenjih igra (pre)veliko vlogo.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.