Na oder pride mož z veselo novico, da je zadel na loteriji. Žena novico sprejme precej negativno, kar igro in igralca razdeli na dva pola, prvi, pozitivni pol predstavlja mož, ki je vesel dobitka, negativnega pa žena, ki o dobitku in morebitnem bogastvu ne najde pozitivne besede. Oba lika prepričljivo odigrata svojo vlogo. Tako žena (Maja Sever) svoje besede podkrepi z grimasami, solzami, v nekem trenutku se celo fizično spravi nad moža. Mož (Valter Dragan) deluje pozitivno, na trenutke zmedeno, njegova evforija nad denarjem pa se kaže v kratkih monologih, v katerih si predstavlja novo življenje, ki ne bo nič podobno stari bedi, ki jo je živel do sedaj. Lika se pogovarjata v neknjižnem jeziku, veliko je narečnih izrazov in celo kletvic, ki naredijo na gledalca poseben vtis. Preko jezika se gledalec laže identificira z ubogima zakoncema.
Osrednje dogajanje se odvija na majhnem odru, v skromno opremljeni kuhinji. Poleg kuhinje sta še dva manj pomembna dogajalna prostora, v katera gledalec nima vpogleda, to sta prostor s televizorjem ter zunanjost. Že na prvi pogled zelo skromno opremljena stara hiša, katero je sezidal ženin stari oče, vzbuja v gledalcu neko usmiljenje in hkrati srečo ob zadetku.
V to skromno dogajanje je režiser najprej postavil ženo, ki je še pred začetkom na odru in predstavlja nekakšen hiter vpogled v njeno bedno življenje, ki naj bi se po moževem prihodu spremenilo. Njeno zaposlenost s pripravo skromne večerje in čakanje na moža in otroke je režiser podkrepil z morečo glasbo. Ob začetku predstave glasba utihne, luči nad publiko se ugasnejo, ostane le žarnica na odru, nad kuhinjsko mizo. Dialog je podprt s prelaganjem skromnega pohištva (stola) ter premikanjem obeh akterjev po prostoru. Občutek dobimo, kot da je škatla s srečko tudi sama neka stranska oseba, vendar brez besedila. Njeno premikanje po prostoru se zdi popolnoma nesmiselno, česar se zavedata tudi glavna lika, vendar s tem početjem nadaljujeta vse do konca.
Celotno delo je precej statično, saj je bolj kot akcija pomemben dialog zakoncev, ki je podkrepljen s posamičnimi čustvenimi izbruhi likov in nekaj monologi. Prisotna je ironija, ali je zadetek previsok, prenizek ali ravno pravšnji ter ali se je to zgodilo ob pravem času pravim ljudem. Na koncu sledi komičen prizor, kjer naj bi mož sežgal srečko, vendar ga žena prekine in podstavi pepelnik. Konec se umetno podaljša z moževim monologom, kjer je režiser zopet uporabil svetlobni učinek. Med končnim monologom se ugasnejo vse luči razen žarnice nad kuhinjsko mizo, ki močneje zasveti, da gledalca celo slepi. Prav na koncu pa še ta ugasne in ostane le svetloba ognja. Po monologu se zopet pojavi glasba z začetka predstave.
Glavna lika prideta na rampo, sledi priklon in glasen aplavz publike, zaradi česar morata priti še dvakrat. Predstava deluje kot kritika sedanje družbe in družbenega sistema. Gledalec se na trenutke lahko identificira z likoma, še najbolj z možem, saj se zdi, da ima žena preveč domišljije in z negativnostjo pretirava. V ženi lahko zasledimo, kako pomemben je ponos za malega človeka. Sežig srečke lahko razumemo na dva nasprotujoča si načina. Na eni strani kot dejanje moči in upora proti družbi in njeni sedanji ureditvi, lahko pa gorečo srečko razumemo tudi kot dejanje nemoči, kot nezmožnost in nepripravljenost na življenjsko spremembo. V tem primeru gledalec morda celo začuti neko usmiljenje do zakoncev. Kakorkoli, srečka je sežgana, življenje gre naprej po svoji ustaljeni poti – vsaj tako se zdi – gledalec pa vstane in morda premišljuje o lastnem življenju. Preganja pa me vprašanje, ali igrati in kaj storiti bo morebitni zmagi. Je to sploh zmaga?
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.