Igra je nabita s čustvi, gledalci sledimo paleti različnih čustev in odzivov zakoncev na izžrebano srečko: od začetne evforije in veselja, nejevernosti, njunih sanjarij in skritih želja, ki pridejo na plano, do strahu, kaj jima lahko takšna »sreča« in denar pravzaprav prineseta. V intimi njunega revnega stanovanja spoznamo njun odnos, vsakega od njiju, njune zamere in strahove pa tudi bednost in zavoženost življenj ljudi nasploh.
Igra obeh igralcev, tako Valterja Dragana, ki upodobi moškega, kot Maje Sever, ženske, je prepričljiva. Mož je tisti, ki zadene na loteriji in domov prinese presenetljivo novico. Že dlje časa na skrivaj igra loto in zdaj je končno zadel. Družini, otrokoma bo lahko omogočil boljše življenje. Je pozitiven lik, optimističen, topel, deluje pomirjujoče in predstavlja nasprotje ženi, ki je v svojih razmišljanjih zaskrbljena, pravzaprav panična, polna dvoma, pa tudi črnogleda in besedno nasilna do moža. Nespremenljiva grimasa na obrazu Maje Sever, izraz neke zaskrbljenosti, dvoma, strahu je prisotna skozi celotno predstavo in gledalec skozi njo dejansko lahko začuti njeno prestrašenost in žalost, ki je tudi denar ne bo odpravil. Ob pogledu nanjo in na njene reakcije gledalcu ni prijetno, vseskozi ga spremlja nekakšen tesnoben občutek, čuti brezizhodnost njenega življenja, njeno zavedanje, da je za boljše življenje prepozno. Igra Valterja Dragana je na drugi strani suverena, s svojimi odzivi popestri uprizoritev, njegove besede in reakcije pogosto (seveda v kombinaciji z ženinimi) delujejo komično. Je tisti, ki si pridobi naklonjenost publike. Slednji gre žena občasno na živce s svojimi nenehnimi paranoičnimi predstavami ter pomisleki in pesimizmom.
Režiser Vinko Möderndorfer je uprizoritev postavil v revno sobo, natančneje v kuhinjo zakonskega para, v katero ima gledalec vpogled skozi zlat okvir – kot slika, odslikava življenja para iz časa začetka obdobja kapitalizma po padcu berlinskega zidu. Kljub izredni majhnosti in utesnjenosti prostora (prostorska utesnjenost kot simbol njune lastne nesvobode in brezizhodnosti), ki bi lahko vplivali na to, da bi bila uprizoritev preveč statična, se igra razširi še v dva navidezno prisotna prostora: v dnevno sobo, kjer se nahaja televizor, in na dvorišče, v bližini katerega stoji tudi rudnik. Scenografsko je rešitev ustrezna in prepričljiva. Majhnost sobe je navidezno poglobljena tudi z reliefno oblikovanim kuhinjskim delom. Sicer predstava ni statična, vendar lahko neprestano usedanje in vstajanje, neprestano enaki gibi obeh akterjev, ki se nimata kam umakniti in sta vseskozi soočena, deluje moteče. Tempo predstave se v srednjem delu umiri oz. pade in ponovno naraste proti koncu, ko se dvigne tudi napetost in zanimanje gledalca, ki v vmesnem delu popusti. Oblikovanje svetlobe se vse do sklepnega dela ne spreminja, prav tako niso prisotni zvočni učinki. Samo izmenjavanje replik med igralcema je dovolj močno.
Pri predstavi zmoti to, da ne vemo povsem, v kateri čas je postavljena. V Spirójevem dramskem delu naj bi šlo za obdobje tranzicije iz socializma v kapitalizem, a se v uprizoritvi kot valuta že pojavlja evro, kar se skoraj težko sklada z razmerami, ki so prikazane. Morda je režiser to storil namerno. Prav tako lahko bolj pozornega gledalca zmoti dejstvo, da otroka zakonskega para, ki bosta po eni strani kmalu maturirala, govorita po mobijih, nosita 20-centimetrske pete in se igrata z barbikami – to učinkuje malce protislovno.
Enoinpolurna uprizoritev soočenja med možem in ženo o tem, kaj naj s srečko pravzaprav storita, deluje kot neke vrste terapija. Skozi njo zakonca spoznavata sama sebe, drug drugega (tudi v drugačni, novi luči) ter svoj odnos. Pogovor vzpodbudi refleksijo o njunem lastnem življenju, eksistenci. Doživeto ter poglobljeno odigran in čustveno nabit dialog pred gledalca postavlja vprašanje o možnosti izbire; o tem, kako svobodni smo pravzaprav, saj si v strahu, da nas bo družba obsodila in nam škodovala, ne upamo ravnati tako, da bi izkoristili tisto redko priložnost, ki, če že ne prinaša boljšega življenja, vsebuje vsaj iluzijo o njem.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.