Kako opisati situacijo, ko zaradi odličnega promoviranja predstave in odličnih (okusno psihotičnih) jesenskih plakatov na Amicusovih izbočencih skoraj pol leta čakaš na predstavo, dobiš pa občutek, da domov odhajaš poln ambivalentnih občutkov?

Ob vsej svoji enostavnosti je tekst Cankarjevega Pohujšanja brez dvoma izjemno nehvaležen za uprizoritev. Čemu posvetiti pozornost pri uprizarjanju? Človeški hinavščini, splošnemu orisu značajev ali pa ustvariti karikaturo malomeščanskosti? Mogoče pa je v prvi plan potebno potisniti politično konotacijo Pohujšanja? Mogoče pa, ... Problem pri sami uprizoritvi se pojavi že v tem, da je Pohujšanje prebral skoraj vsak obiskovalec včerajšnje predstave, verjetno večkrat, in tudi v dejstvu, da smo skozi celoten tok izobraževanja (tudi indoktrinacije, če želite) bombardirani s Cankarjem, cankarjanstvom, cankarjanskim ... Tako pride do paradoksne situacije, da je s postavljanjem Cankarja kot enega izmed konstitutivnih elementov slovenstva, že skoraj vsak izmed nas (samooklicani) »specialist« za Cankarja. Roka naj gre v ogenj, če večina obiskovalcev zaradi tega ne prispe z vnaprej določeno sliko izgleda predstave, ki je trdneje zakoreninjena v takšnih dramah, kakor pa npr. pri drami V Damask, kjer sploh ni bilo na voljo prevedenega teksta do uprizoritve in gledališkega lista SNG Drama. Torej, nehvaležno za uprizoritev, ker je res težje predstaviti s šolskim sistemom maltretiran tekst v novi, sveži luči. Čutim potrebo po zapisu zgornjih vrstic, ker tako splošno znan tekst v kombinaciji z munchovskimi, kričečimi plakati naravnost vpije po spektaklu, uprizoritev pa je od spektakla daleč.

Igralska zasedba je bila s svojo androginostjo zanimiva osvežitev, saj vse vloge igrajo moški (razen zlodeja). Tako pride na odru do humorne situacije, kjer izkrivenčeno patriarhalno-malomeščansko družbico upodablja skupina »cross-dresserjev« z nič kaj ženskimi glasovi, kar je perfektna izjava sama po sebi. Če pogledamo skozi prizmo krepostnih šentflorjancev: »Ženska naj ne nosi moške obleke in moški naj si ne oblači ženskih oblačil; kajti gnusoba je GOSPODU, tvojemu Bogu, kdor koli to dela. (5. Mojzesova knjiga)«. Že s tem je jasno impliciran absurd človeških moralno-ideoloških prepričanj, saj je na odru v začetku predstave in zamrznjeni pozi igralske zasedbe predstavljen gnus in to skozi prizmo samega Šentflorjanca, ki se nahaja v tem položaju. Kot bi režiser ustvaril fantastično igro zrcal. Karikirana družba, kjer je skozi prizmo družbenih konvencij samih prikazana hipokrizija družbe in človeških zanačajev. Ženske so moški, zlodej je ženska, Jacinta, ki jo igra moški, deluje naivneje in bolj simpatično od marsikatere ženske, ki bi jo igrala.

Z druge strani je bila igra kvečjemu zadovoljiva, saj so, z izjemo maestralnega  Uroša Kaurina, glavne osebe delovale neprepričljivo. Župan (Dario Varga) bi svojim demagoškim ekskurzom lahko dodal veliko več spakovanja, patetike, tako je s svojim globokim, odrezavim glasom zvenel bolj kot blockbusterski superjunak, Krištof (Blaž Šef) po drugi strani ne deluje gizdalinski manipulant. Sama dikcija je bila preveč monotona, za pravi učinek bi bilo potrebno dosti več patosa. Kot odlično izvedbo bi izpostavil poleg Kaurina tudi Matijo Vastla v vlogi učitelja Šviligoja. Tudi s te strani pridemo do paradoksne situacije, da so (z izjemo Kaurina) raven igri dvigovale povečini stranske osebe. Posebnost je bila edina ženska na odru, Janja Majzelj v vlogi Zlodeja, s prav nadležno popačenim francoskim naglasom, zanimivo pa je tudi, da Zlodej govori z naglasom zibelke buržoazije, katere daljnji provincialni odmev so naša vrla druščina različnih čednosti. Edini spektakularni element v uprizoritvi je razkritje Zlodeja, kjer se uporabljajo zelo glasni zvočni in dimni efekti. Ob letargičnosti predstave demonski glas Zlodeja, ki je posnet, močno pretrese množico.

Scenografija in kostumografija sta bili izvrstni, minimalistični (v smislu majhnega števila objektov na odru), obenem pa dovolj kičasti, da je bil tudi ta segment uprizoritve satirična izjava sama po sebi in je omogočal pravo vzdušje. Simbolike v rekvizitih in kostumih ni manjkalo. Tako je Župan vse do slavja oblečen kot zakajeni birokrat druge polovice prejšnjega stoletja; da bi varno prišli domov, vsi poprimejo in se zvežejo z rdečo nitjo, edino Šviligoju to ni potrebno, ker je nedolžen in čist. Rdeča nit jasno kaže, v kakšno smer bo šla predstava. Zanimiva je tudi simbolika nadevanja rdečih trakov okoli roke ob ustanovitvi druščine različnih čednosti, ki je asociira na nacistično Nemčijo. Zanimivo je, da je Adolf Hitler nosil trak na levi roki, kamor si ga nadene tudi Župan.

Ob Tauferjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski je težko narediti jasen sklep. Kot že rečeno, predstava povzroči ambivalenco in notranji konflikt o uprizoritvi sami. Mnogo je faktorjev, ki odločajo, ali nam bo predstava všeč ali ne. Po ene strani se z odličnim marketingom pričakovanje spektakla ponudi samo po sebi in v luči takšnega pričakovanja se ob koncu predstave lahko počutimo kot da odhajamo (pogojno rečeno) praznih rok. Po drugi strani je predstava nedvomno ponudila svež pogled ne toliko na Pohujšanje samo, kolikor na našo prizmo, skozi katero ga gledamo. Pogled nam takorekoč vrže v naročje in prav čutimo, da je v veliki meri predstava kritika nas samih, na odru nam je namreč pohujšanje predstavljeno kot pohujšanje v očeh patriarhalnih provincialnih norm in mi zasedemo vlogo Šentflorjancev s pahljačami, tudi če tega ne želimo. Na to jasno implicira koketiranje igralcev s publiko ob različnih družbeno-kritičnih monologih, kot bi naslavljali nas, publiko. Na trenutke se lahko res počutimo umazano, saj je predstava razgalila tudi nekatere od naših življenjskih paradoksov in predvsem lahko pridemo do zaključka – pohujšanje – hinavščina -  je v vseh nas. Tu pa se pravi notranji konflikt šele začne. S koncem predstave.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.