Cankarjevo dramo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski vsi dodobra poznamo. Cankar je dramo napisal leta 1907. Marsikdo bi pred predstavo dejal, da predstava ni vredna ogleda, zakaj bi poslušali in gledali neko že izrabljeno zgodbo. Vendar pa je bila predstava čisto nasprotje Cankarjevemu izvirniku. Verjetno bi se še Cankar sam zgražal nad tem, kaj je nastalo iz njegove najpomembnejše drame.

Ko sem sama zasledila, da bodo Cankarjevo dramo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski ponovno uprizorili, sem bila malo v dvomih, ali si naj dramo ogledam ali ne. Sprva sem si mislila: »Ah, še ena dolgočasna Cankarjeva drama.« Nato pa sem videla razobešene plakate, ki so mi dali misliti. Plakati so namreč zelo provokativni in človek takoj pomisli, le kaj ima predstavljena slika skupnega s Cankarjevim Pohujšanjem. Marsikatera starejša gospa se je nad plakatom celo zgražala.

Sama predstava se začne, ko so vsi igralci (razen Petra in Jacinte) na obisku pri Županu in Županji. Že prvi vtis je zelo pozitiven. Zelo lepo so prikazani rodoljubi oz. ''dolgočasneži'' doline Šentflorjanske. Pomembno je omeniti tudi, da vse vloge igrajo moški, kar da igri še dodaten komičen učinek. Tudi igralci, ki igrajo ženske vloge, ne skrivajo tega, da so moški, le oblečeni so kot ženske. Že takoj sta me pritegnila lika Županje (Ivan Godnič) in Dacarja (Ivan Peternelj). In prav ta dva, Županja in Dacar, v celotni predstavi kažeta kot največja pohujšljivca. Pozitivno preseneča tudi Učitelj Šviligoj (Matija Vastl). Vastl je svojo zahtevno vlogo zelo dobro odigral. Manj prepričljiva je  Janja Majzelj v vlogi Zlodeja s popačenim ''francoskim'' govorom in pretirano mimiko. Pri temu liku bi bolj pričakovali nekega zvitega razcapanca kot pa kvazi francoskega pomembneža. Čeprav pričakujemo, da se bo Taufer odločil za drugačen konec, rodoljubi spoznajo, da sta jih Peter oz. Krištof (Blaž Šef) in Jacinta (Uroš Kaurin) ves čas vlekla za nos, pravi najdenček oz. popotnik (Uroš Maček) pa konča tragično.

Kljub vsemu se je Vito Taufer lotil drame na povsem drugačen način. Ni se toliko posvečal zgodbi, ampak je dal večji poudarek na sceno in same igralce. Kot sem že omenila, vse vloge  igrajo moški. Že prvi vtis pusti gledalcu pozitiven pečat. Igralci, ki igrajo ženske vloge, nas na svojo vlogo spomnijo le s kostumom in šminko. Njihov govor je moški in niti malo ženski. Tudi same luči in posebni učinki so zelo dobri. Zmoti edino glasnost glasbe proti koncu predstave, ko Šentflorjanci v francoskem pomembnežu prepoznajo Zlodeja. Pozitiven vtis pusti tudi sklepna pesem. Pesem, ko vsi igralci (razen Krištofa in Jacinte ter Zlodeja in pokojnega Popotnika) stopijo skupaj in zapojejo. S tem nam dajo vedeti, da kljub vsemu le niso oni tisti, ki raznašajo pohujšanje, ampak sta bila to Krištof in Jacinta ter seveda Zlodej. Šentflorjanci se tolažijo, da so še vedno nepohujšljivi.

Zdi se mi, da je Vito Taufer v uprizoritvi dosegel svoj cilj. Pohujšanje je zelo dobro prikazano, tudi liki niso modernizirani, ampak sledijo prvotnim cankarjanskim likom. S tem, ko v igro ne vpelje ženskih igralk, pa daje sami predstavi še bolj komično luč. Tudi kostumi in maska so zelo originalni. Predstava je presegla vsa moja pričakovanja in z veseljem bi si jo še enkrat ogledala.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.