Pričakovala sem Cankarjevo farso s poetičnimi prvinami in elementi satire ter potiho tudi modernizirano verzijo ali mogoče precej bolj zmaličeno igro. Po eni strani sta mi preprostost in ne pretirana zbanaliziranost, katere smo deležni na vsakem koraku, nekako všeč, a se mi je zdela Tauferjeva postavitev vse preveč preprosta. Kot da predstava nekako ni prav zadihala, ampak je vseskozi lovila sapo.
 
Najprej se postavi vprašanje zasedbe moških igralcev v ženskih vlogah, ki se zdi premalo utemeljena. Zdi se, da se nočejo pretirano poženščiti in da je vse igra, saj je tudi njihovo realno življenje le farsa, ženske torej igrajo, da so ženske. Potem pa so nekako nihale v tej ženski vlogi, kar me je malce zmedlo in nisem več čisto jasno razumela, kaj mi hočejo povedati. Drugače pa so se mi zdele vloge precej jasne ali celo prejasne. Nikakor nisem mogla zaslediti nekega globljega sporočila v njih. Zelo težko bi definirala tudi stranske osebe, ki se mi niso dovolj predstavile, da bi vsaki lahko podala neko jasno oznako. So pa nedvomno osebe, predvsem ženski liki, delovali komično, kot je tudi predvideno in so publiko pogosto zabavali.

Ne prebogata in tudi ne preskopa scena je delovala zelo realistično. Zanimiva je bila tista drobna lučka v hiški Jacinte in lažnega Petra, ki deluje kot luč za izgubljene, ki ji bodo sledili pohujšljivci in lažnivci ter skušali olajšati svojo krivdo, oziroma jo še bolj prikriti. V uprizoritvi najbolj pretrese trenutek odhajajočega hudiča in to najverjetneje zaradi glasbe in efektov, ki so njegov odhod spremljali. V tem trenutku se v publiki resnično nekaj, kar je celo predstavo spalo, premakne in to je krik proti hinavščini in lažnemu videzu. Izredno preseneti pevski nastop v spomin resničnemu Petru, ki je blazno zanimiv in zgovoren. Deluje kot tisto nujno, kar mora človek storiti, da so njegovi grehi oprani, ker je delal po nekem nenapisanem pravilu, ki pa ima v resnici v ozadju čisto drugačno zgodbo.
   
Publika je predstavo sprejela dokaj hladno. Nismo bili pretirano navdušeni in le vsake toliko se je oglasil kje kak iskren smehljaj. Jasno je, da nam je Cankar z dolino šentflorjansko ozmerjal domovino in umetnost označil v drami kot pohujšanje, s čimer je kritiziral takratno družbo in vse na visokih položajih, ki so se pretvarjali, da živijo pošteno in vzorno življenje. Vsakdo ki ni v njihovem brezhibnem krogu, je pohujšljiv in neprimeren ali celo nevaren za družbo. Najpomembnejša stvar je rodoljubnost in skrb za domovino. Umetnik je samoizobčenec, njegova domovina pa je tujina.

Taufer kaže neko drugo sfero kot tekst Cankarjeve drame. Precej bolj negativne občutke dobimo ob Krištofu Koblarju in Jacinti ter milejše ob stranskih osebah, ki so v uprizoritvi bolj podrejene in nesamostojne. Moji občutki ob odhodu iz gledališča so bili na vratih od doma že daleč za mano.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.