Ivan Cankar je s Pohujšanjem ustvaril farso o pohujšljivih, vase zaprtih Slovenceljnih, ki v svoj banalen in izpraznjen svet nikakor niso sposobni sprejeti umetnosti. Šentflorjanci ne hrepenijo. So zgolj izpraznjene figure ujete v konformizem, ki niso zmožne pristnega čustvovanja. Cankarjeva besedila so žlahtna in še vedno sodobna, predstava pa je bila estetsko všečna, a prazna in brez globine.

Začetna slika v tipičnem malomeščanskem salonu z zvokom minevajočega časa nas popelje med namrgodene in kisle Šentflorjance. Dejstvo, da so vse ženske vloge odigrali moški igralci in je zgolj Zlodeja odigrala ženska (prepričljiva Janja Majzelj), zagotovo ne sme ostati spregledano. Seveda je to poskrbelo za komičnost v predstavi, a dlje od tega, da je opravičilo oznako »farsa« ni prišlo. Matej Recer, Robert Prebil ter še posebej očarljiva Marko Mlačnik in Ivan Godnič igrajo ženske predstavnice mestnega balasta. Rodoljubi se pod vodstvom Župana, ki ga malce dolgočasno igra Dario Varga, združijo proti pohujšljivemu paru, ki se je naselil na obrobje doline. Blaž Šef ustvari drdrajočega in živčnega Petra, katerega besede občinstvo težko ujame. Uroš Kaurin, v vlogi svetlolase Jacinte, doprinese potrebno gracioznost in pisano energijo. Ko poskušajo pregnati grešnost, se razkrije njihova lastna lažna morala. Najbolj pozitiven ostane simpatičen lik Učitelja Šviligoja (Matija Vastl), ki kljub naočnikom ne vidi svetohlinstva, ki se je razpaslo po dolini. Odličen Ivan Peternelj ustvari izjemno plastičen lik Dacarja, ki s svojo telesno mimiko od gledalca izvabi pristen smeh.

Režijski izraz Vita Taufera sicer ujame »cankarjansko« vzdušje, a manjka dialog med režiserjem in avtorjem. Taufer oder zapolni z zanimivo sceno, umestno uporabo luči in fantastične glasbene vložke, ki uspešno gradijo atmosfero. Temni kostumi Šentflorjancev služijo kot dober kontrast barviti in živahni Jacinti, a vse se zdi nekako preveč pravilno. Gledalec išče režiserjev komentar, njegovo refleksijo in nagovor. To mu skorajda uspe vzpostaviti v Zlodejevem in Petrovem občasnem spogledovanju z občinstvom, a ostane na površini, saj kljub močnim besedam, ki »Šentflorjance« obtožujejo hlapčevanja in provincialnosti, publika brez vsakršne refleksije pade v smeh. Težko pričakovan Jacintin ples mine v vzdušju ritne aerobike in občudovanju njenega kostuma. Predstava se zdi, vsaj do konca, netipično »tauferska«, režiser vnaša manj pompoznih elementov značilnih za njegovo gledališko estetiko. Vse do prizora, ko se Zlodej zave, da je celotna dolina pohujšana in da jim je uspelo celo »prehudičiti hudiča«. Z vrsto posebnih efektov izgine z odra in uniči nastalo atmosfero. Hudič se je prestrašil, jabolko spora je uničeno in Šentflorjanci skupaj zapojejo v slogi in nadaljevanju lažnega moralizma.

Po predstavi sem razmišljala o mestu umetnosti in človeštva v današnji Dolini šentflorjanski. Smo Slovenceljni res obračunali s svetohlinsko moralo družbe? Se še vedno samo skrivamo za praznimi besedami in kislimi nasmeški? Brez odgovora in z utopičnim samospraševanjem sem zapustila napol prazno dvorano institucije, ki bi se lahko ukvarjala z razbijanjem teh tabujev.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.