Ko se temu prizorišču, ki deluje kot spoj otroškega ustvarjalnega kotička in garažne delavnice, pridruži še nalašč nenadzorovano in nedosledno utripanje barvnih luči, smo priča zblazneli vizualni podobi, ki scenografsko uspešno predvideva pričakovano dogajanje.

Že s scenografsko označenostjo vsega, kar je, z izmišljeno besedo Sakešvili smo opozorjeni na problem enakosti. Ravno ta odpira bolj pomembno vprašanje identitete. Vsi liki se vključno z vsem okrog njih imenujejo Sakešvili, ne ponujajo nobene oprijemljive identitete, zato lahko predvidevamo, da so bili igralci verjetno ob vživljanju v svoj lik in posredovanju tega publiki postavljeni v relativno zahtevni situacijo. Kljub temu igralci, skupaj z odličnimi dramaturškimi in režijskimi posegi pretiravanja in karikiranja likov ter s pomočjo nazorne kostumografije (motivi klovnovskih figur, burleske), svojih likov nikakor ne prikažejo banalnih ali nepotrebnih. Igralci zelo uspešno dosegajo komičnost, seveda vsak po svoje s specifičnimi  prijemi. Poleg vizualne podobe in karakternega pretiravanja je raznolikost likov grajena tudi na podlagi njihove vloge v družbi ali sistemu, ki se kaže kot stopnja vodljivosti in predanosti ideologiji.  Sakešvilija, ki ga igra Gregor Bakovič, doživljamo kot naveličanega zagovornika ideologije, nekakšnega konformista. Za doseganje komike spretno uporablja absurdne poteze drame in svoj lik opredeli že s tem, da mora vsake toliko samega sebe opomniti, da je, oz. mora biti res hvaležen svojemu »doživljenjskemu predsedniku«. Tehnično se v igri znajde, a ne moremo ravno reči, da gre za formo gledališča, ki bi mu bila blizu. Kostumografsko najbolj popačenega Sakešvilija igra Boris Mihalj. Napihnjene mišice v delavskem kombinezonu stereotipno ustrezajo njegovemu liku, ki humorno predstavlja vodljivo orodje tistih, ki so prepričani, da so nad njim. Svojo poslušnost in ponižnost dobro kombinira z močno predanostjo zahtevam sistema ter dosledno odigra režijske zasnove komičnega pretiravanja v prid groteskne absurdnosti. Pri tretjem Sakešviliju, ki ga igra Klemen Slakonja, gre za lik revolucionarja, pri katerem že zaradi same ideje drame, ki opozarja na nesmisel in nepomembnost identitete, njegova revolucionarnost ne more imeti nobene vrednosti – ne more biti opažena, kaj šele cenjena. Slakonja komičnost sicer dosega dokaj naravno, a se pri njegovi igri pojavi težava, da se te komičnosti preveč zaveda. Zato v igri ni dovolj prepričljiv. Ravno nasprotno lahko označimo igro Maše Derganc (v vlogi četrtega Sakešvilija), ki igralsko zagotovo najbolj prepriča. Skozi celotno uprizoritev nepopustljivo vztraja pri nazalni artikulaciji, s katero dodatno vzbuja že prej doseženo komiko in ki odlično zaobjame vlogo nekakšne stereotipne sosede, ki kljub zavedanju, kakšno je stanje v resnici, cinično skrbi, da bodo vsi zadovoljni, da ima vseeno vse potrebno na rezervi (tudi rezervno življenje). Ker je njenemu liku družbeno stanje popolnoma jasno, ne izraža nobenih dvomov ali potrebe po moraliziranju. Na koncu nastopi Še nekdo v vlogi Gašperja Primca, za katerega je dovolj, da pove, da je še nekdo.

Uprizoritev je na dramaturški in režijski ravni popolnoma konsistentna in odlično sledi tako zgodbi kot ideji teksta. Škof izvrstno, zelo nazorno operira s pretiravanjem in karikiranjem ter določeno stopnjo nesmisla prizorov, s čimer dosega komičnost, pri kateri nenehno pazi, da ne izpuhti na raven cenenega vica. V tem oziru je pametno izrabil že samo vsebino drame, saj so poleg absurdnih na trenutke prisotni tudi močni groteskni elementi. Kar je zanimivo, je ravno komično dojetje te grotesknosti. Zavedajoč se, da smo vsi Sakešvili, da smo vsi klovni na odru, nam smeh ponuja neko občutje sublimnega, zaradi njega si olajšamo misel na ujetost v nesmisel, ujetost samih sebe v orodje nečesa drugega. Pomembno je poudariti tudi širino polja kritiziranega, tj. – kaj točno se kritizira? Nekatere že sam naslov spominja na kritiko stalinizma, spet drugi z ogorčeno žalostjo, ki jo doživlja Sakešvili, ko mu zagrozijo, da mu bodo odvzeli posterje voditelja in z motivom peterokrake zvezde na sakešvilski zastavi hitro pomislijo na ujetost v bivši SFRJ. Kot je tudi sam avtor Rok Vilčnik povedal na pogovoru, ki je sledil predstavi, ideja teksta (seveda tudi uprizoritve) ni omejena na kritiko določenega sistema, saj so v vseh prisotni determiniranost, represija, nadzor. Na ideološki ravni ni pretirane razlike med prejšnjo in zdajšnjo ideologijo, drama se bolj ukvarja z vprašanjem človekove pozicije v tem ali prejšnjem cirkusu, s človekom, ki sploh ne zaznava več omenjenih mehanizmov sistema.  Škof režijske prijeme pretiravanja vodi v ekstrem absurda, s čimer zelo nazorno poudari, da ni pomembno naše ime, ni pomembno, kako daleč smo pripravljeni iti za svobodo, ni pomemben naš spol, tudi naš voditelj ne – za nič od tega ni prostora z vidika kritiziranega.

Prikazana ali poudarjena ni možnost nobene osvoboditve, saj te že dolgo ni na človekovem obzorju, zato niti ne moremo pričakovati nobenega katarzičnega momenta. Kljub temu uprizoritev gledalca ne zamori, saj potencialno težavo reši s formo komedije. Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je komedija, kakršnih v našem prostoru zagotovo manjka, saj komika do publike ni pokroviteljska, ampak jo pripravi, da se smeji sama sebi.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.