Cirkus je groteskna metafora, s pomočjo katere avtor poskuša opozoriti na izgubo identitete in vedno večjo človekovo nesposobnost kritičnega mišljenja v svetu, kjer posameznika narekuje okolje.

Prva stvar, ki pade v oči, je ime nekdanjega gruzijskega predsednika Sakešvilija. Vse do tega trenutka nisem povsem dognala relevantnosti njegove omembe; poenostavljeno lahko rečemo, da je bil on tisti, ki je prinesel demokratične zametke v gruzijski prostor, bil je pobudnik revolucije vrtnic leta 2003. Ne bomo ga kovali v zvezde, saj si zagotovo tega ne zasluži, ampak tudi za avtokratskega politika ga ne moremo označiti. Če se vrnemo k dramskemu tekstu, je seveda jasno, da bi lahko namesto Sakešvilija uporabili kakšno drugo ime. Uporabljeno pa se mi vseeno zdi zavajajoče, kar ni problem same uprizoritve, ampak posledica odločitve avtorja, s katero se le stežka prepiramo.
Kot za vsak cirkus je tudi za tega značilno pretiravanje v izrazu in igralska zasedba se je kar dobro odrezala v tej smeri. Pohvale vredna je bila tudi komunikacija s publiko, kar je naredilo uprizoritev dinamično in živahno. Vpadljivo je odigrala Maša Derganc z ekstravagantnim cirkuškim kostumom z zadnjičnim vložkom pa tudi drugi so s svojo nerodnostjo, pačenjem in norostjo izzvali nasmešek na obrazih publike. Nisem pa prepričana, če je komičnost predstave dovolj, da uprizoritev označimo za dobro in poglobljeno.

V repertoarju slovenskih gledališč je družbena kritika pogosta tema. O njeni aktualnosti ne moremo dvomiti, saj ima ne glede na dobo, nacionalnost in prostor vsaka družba svoje napake in gledališče je namenjeno tudi obravnavi le-tega.

Zagotovo pa je dandanes zelo težko napisati in uprizoriti družbeno kritiko, ker se ne glede na aktualnost tematika zdi preživeta. Mogoče bi razlog za to lahko iskali v preobilju informacij, s katerimi nas bombardirajo mediji. Težko se poistovetimo z grozljivimi novicami, objavami na twitterju in facebooku, saj če bi se poskušali poistovetiti z vsem, bi se nam lahko zmešalo kot rekviziterju v našem dramskem delu. Seveda to ne odteguje dejstva, da je gledališče vizualna umetnost, ki ima to moč nad človekom, da ga spodbudi k mišljenju in istovetenju. Po mojih merilih je dobra gledališka predstava tista, ki s svojim konceptom pusti dolgoročen učinek. Pod takim vtisom te pusti umetnost, ki ima prisoten faktor X – poglobljenost. Pri gledališki umetnosti je ta onkraj samo estetske plati uprizoritve in dramaturgije, je tisto, kar jo naredi vredno in čutno. Kar želim povedati, je to, da se je na trenutke zdelo, da uprizoritvi manjka poglobljenosti, pri čemer upoštevam dejstvo, da gre za grotesko, pri kateri gre do neke mere za razkroj umetnosti same.

Po mojih opažanjih je razosebljanje posameznika zelo pomembna tema v sodobnem času. Izguba identitete in splošno veljavno mnenje, ki ne dopušča drugačnosti, predstavljata problem znotraj sistema, ki se postavlja na stran materialnega, in tudi naši politični voditelji ne delujejo v smeri spremembe tega stanja. Zdi se mi, da je bila uprizoritev preveč osredotočena na komičnost oziroma zabavo gledalcev, s čimer je bil glavni problem odmaknjen v ozadje.

Predstave ne morem oklicati za slabo, ampak v pričakovanju politične drame sem doživela razočaranje, saj se je ta prelevila v grotesko preživetih eksistencialnih problemov, ki hlepijo po sodobnih oblikah izraza, da dosežejo kakršen koli učinek pri današnjem človeku.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.