V splošnem igralci zelo dobro opravijo svoje delo. Frustracija, kateri smo priča že v začetnem prizoru vsega naveličanega Sakešvilija (Gregor Baković), ki si prizadeva naznaniti žalostno novico, in zdolgočasene šepetalke (Maša Derganc), ki mu z neprestanim vpadanjem v besedo to onemogoča, je mojstrsko prikrita s prevladujočo ravnodušnostjo in čutno agonijo. Nekoliko bi lahko pograjal igro Borisa Mihalja (drugi Sakešvili), ki na trenutke deluje preveč patetično, in Maše Derganc (tretji Sakešvili), ki se z odlično otvoritvijo svojega lika polagoma sprevrača v medlo, brezosebno figuro. Nasprotno pa si Gregor Baković in neprekosljivi Klemen Slakonja (četrti Sakešvili) zaslužita pohvalo; prvi s svojo neuspešno vzpostavitvijo discipline sproža prave salve smeha, drugi pa s preračunljivostjo psihopata in nepredvidenimi gibi vzbuja celo strah. Gledalci so tako priča kaotičnemu zlomu cirkuške ekipe, ki deluje komično, in pritajenemu smukanju morilskega režiserja, ki vzbuja nelagodje in paniko. A ekscentričnost likov pride do pravega izraza šele tedaj, ko sodelujejo v kolektivu, npr. pri bahavem poziranju za pravega Sakešvilija in finalni zmedi vseh prisotnih, ki se nikakor ne morejo dogovoriti, kako so se imenovali, še preden se je izoblikoval sistem Sakešvilijev. Takrat pridobijo pristne poteze ujetih ljudi, ki dobesedno prisilijo gledalce, da se jim pridružijo v njihovi grozi.
Prisotnost in odsotnost likov je na prvi pogled nenavadna. Nekdo, ki velja za mrtvega, se kar na lepem zbudi in daje vtis, kot da se ni nič zgodilo. Njihova nesmrtnost je potemtakem lahko razumljena kot eksistencialistični absurd. Nesrečni Sakešviliji so obsojeni na večno življenje, kateremu ne morejo ubežati (v tem kontekstu so boni za samomor še kako posrečena sintagma), če pa nekdo od Sakešvilijev resnično umre, ga nadomesti drug, funkcionalno identičen soimenjak. In tako nesrečnih Sakešvilijev ni ne konca in kraja.
Predstava se je odvijala na majhnem odru, kar je težava tako za gledalce, ki smo se komajda zrinili med proste sedeže, kakor tudi za igralce, ki dinamične in na trenutke že kar »hiperkinetične« prizore še toliko teže izvedejo. Zamejenost prostora bi lahko razumeli kot pomanjkljivost, lahko pa tudi kot simbol, češ tako kot je prostor zamejen, je zamejen tudi svet Sakešvilijev. Nekdo od Sakešvilijev celo prelepi vsa vrata z lepilnim trakom in s tem še dodatno poveča občutek brezizhodnosti. Gledalci smo resnično priča klavstrofobičnim izpadom: nenadzorovana panika, tekanje sem in tja, histerično povzdigovanje glasu, potresavanje z glavo in jeznorito otepanje nog, vse to je značilno za klavstrofobijo, bolezenskim strahom pred majhnimi prostori. V tem primeru je prostorska zamejenost popolna in se tako odlično prilega osrednji temi. Gledalce še dodatno prestrašijo vmesni izpadi luči. Akterji v popolni temi brbljajo nesmiselne in komične izjave, izvirajoče iz strahu, tema in verbalni nesmisel pa skupaj tvorita prav posebno groteskno vzdušje. Ne manjka tudi plastičnih škorpijonov, smrtonosnih ubežnikov iz kletke, rdečih noskov, ki ne služijo kot dopolnilo klovnovskega burkaštva, temveč kot nekaj povsem funkcionalnega (igralci si z njimi pomagajo pri govorjenju iz mikrofona) in tudi mojstrske kostumografije (Boris Mihajl, odet v telo mišičnjaka, in cirkuško našminkana Maša Derganc v podobi plesalke na drogu). S tem je predstava videti pestra in razburljivejša kljub mestoma razvlečenim prizorom.
Predstava se je vsekakor bolj prikupila mlajšim kot starejšim gledalcem. Mladi so uživali, se smejali primitivnim opazkam in se naslajali nad omejenostjo Sakešvilijev, medtem ko so starejši nelagodno zmajevali z glavami, se presedali in nezadovoljno mrmrali. Kakorkoli, predstava ni brez pomanjkljivosti, nekateri prizori so zares malce razvlečeni in tu pa tam bi lahko pričakovali boljšo igro, kljub temu pa gre za dobro in izvirno predstavo in če so starejši že bili videti nezadovoljni, se razlog prav gotovo skriva v njeni »kaotičnosti« in ekscentrični družbeni kritiki.
Za vsako stvar se najde nadomestilo, ne le za plesni drog ali malico, pač pa tudi za človeško življenje. Ampak, ali je človeško življenje količkaj pomembno? Je še komurkoli mar zanj? Na to vprašanje nam smiselno odgovori Ljudski demokratični cirkus Sakešvili. Človek kot psihofizično bitje ni pomemben, pomembno je le, kako se imenuje in komu je podložen. Človek se rodi, živi in na koncu tudi umre, medtem ko ime Sakešvili ostane večno.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.