Predstava Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, v režiji Luka Martina Škofa, ponudi zanimivo interpretacijo novega besedila Roka Vilčnika. V igralski zasedbi Gregor Baković, Boris Mihalj, Maša Derganc in Klemen Slakonja sledimo različnim Sakešvilijem. Glede na tekst je bilo seveda pričakovati družbeno kritiko, ki bi gledalcem skozi prikaz različnih komičnih situacij približala idejo vse večje individualizacije, paradoksno pa tudi izgubo lastne osebnosti, celo imena, in zmožnosti svobodnega mišljenja. Skozi predstavo sledimo štirim osebam, vsi Sakešviliji, ki nas opozorijo na to, da je rekviziter znorel in bo torej odrsko dogajanje, v smislu gledaliških rekvizitov in kostumov, bolj revno. A nič zato, saj naj igra s tem ne bi izgubila kvalitete, prav tako pa smo se gledalci ogleda udeležili prostovoljno. In ravno ta prostovoljnost bega lik Sakešvilija, v izvedbi Klemna Slakonje, za katerega se zdi, da je tudi edini Sakešvili, ki je kritičen do demokracije v njegovi državi in se zavzema za korenite spremembe, začenši z različnimi osebnimi imeni. Slakonja (rekviziter) iz kletk izpusti vse Sakešvilije – kačo, miši, opice, se smuka med publiko z nožem in se ves čas manično smeji, s čimer vnese strah v njegove sodelavce in povzroči obračanje glav publike. Vsi Sakešviliji nastopajo v skopih kostumih in obraznem make-upu, z izjemo Maše Derganc, ki se bohoti s pisano, rezervno obleko in pretirano naličenim obrazom. Gre za lik žene Sakešvilija, v podobi Gregorja Bakovića, ki se ukvarja predvsem z ohranjanjem tradicionalnega izročila svoje demokratične državice, plesa ob drogu. Z banaliziranjem tradicije avtorju Roku Vilčniku že v samem začetku uspe uspešno prikazati absurd sakešvilske demokracije, ki vse bolj in bolj daje vtis popolnega totalitarizma, ki pa žareče kritike ne pridobi niti po smrti doživljenjskega predsednika Sakešvilija. Dergančeva s pretirano hropečim glasom skupaj s Sakešvilijem (Borisom Mihaljem) predstavlja protiutež Slakonji, saj se izkažeta za najbolj nerazmišljujoča lika, ki obstoječe družbeno stanje sprejemata kot samoumnevno, nespremenljivo in edino mogoče. Boris Mihalj predstavlja karikiran, enodimenzionalen lik fizično močnega in zmožnega človeka, ki rokuje s strupenimi škorpijoni in eksplozivom, a mu primanjkuje lastne volje in sposobnosti odločanja. Je pa prijatelj in najtesnejši sodelavec Bakovića, tako da lahko stalno sledimo neenakemu odnosu med njima, ki se kaže v Mihaljevi podrejenosti. To pa je seveda skrajno zanimivo, saj opazujemo demokratični cirkus, v katerem naj bi veljala popolna enakost, svoboda in avtonomnost vsakega posameznika. Odlična igralska zasedba poskrbi za odrsko dinamiko, komične trenutke, s tragikomičnimi elementi predstave pa gledalcem vsili resno preizpraševanje njihove lastne eksistence in družbene formacije, v kateri trenutno bivajo. Se morda Ljudski demokratični cirkus Sakešvili želi enačiti s Slovenijo? Morda, kljub naši domnevni svobodni volji in osebnim imenom, je slovenska zastava, na svoji zadnji strani, istih barv in motivov kot zastava totalitarnega ozemlja Sakešvilija. A kljub igralski zasedbi in zanimivi ideji predstave, v kateri se je avtor želel osredotočiti na posledice diktature na njene državljane, na njihovo izgubljenost in nemoč, se zdi, da to sporočilo ni uspešno preneseno publiki. To je verjetno zato, ker se uprizoritev večino časa posveča vzpostavitvi komičnih elementov, ki se hitro ponavljajo in izgubijo svoj čar. Predstava, ki ruši četrto steno, s tem ko se igralci sprehajajo ob publiki in vpelje večkratne interakcije s posameznimi gledalci, tega pomembnega dejavnika ne izkoristi v celoti. Zdi se, da neposredna komunikacija s publiko služi samo ponavljanju že videnih komičnih vstavkov in zapolnjevanju preostalega časa predstave. Skozi postopno stopnjevanje nas režiser pripelje do vrhunca predstave, ko pride do spora med Sakešviliji, saj eden izmed njih trdi, da ni Sakešvili ter da ni možno, da bi bili vsi državljani poimenovani enako. Kliče k razmisleku o svobodni volji, samoodločanju in možnosti prostovoljne akcije. V državi, v kateri ena najvišjih časti pripada ženski, ki rodi otroka doživljenjskemu predsedniku Sakešviliju, hvala mu, se zdi da je ta razmislek že skorajda nemogoč, saj vsi Sakešviliji slepo verjamejo v njihovo navidezno državljansko svobodo. A Slakonja le ponudi žarek upanja s kritičnim razmišljanjem in vzbujanjem dvoma, vse to pa še vedno delno neuspešno, saj je pač označen za blaznega. Če je samozadovoljevanje dovoljeno le lastnikom bonov, kdo se bo ukvarjal z državnimi zadevami in vprašanjem demokracije? Bakovićeva idila se počasi ruši, saj se zave, da bo zaradi ženinega laganja in ločitve postal tarča posmeha, a to mu še vedno ne nudi zadostnega povoda, da bi premislil lastno družbeno situacijo. Prav tako Mihaljev Sakešvili še naprej časti doživljenjskega predsednika Sakešvilija, edino nezaupanje, ki ga izkaže, je namenjeno publiki, saj ji vzame eksploziv, ki ji ga je prej podal na ogled. Publika sicer pada v navale smeha, a možnost razmišljanja o slovenski državi in evropski demokraciji ji ni dana.

Eden izmed zanimivejših delov predstave se nanaša na dogodek, ki se zgodi pred samim začetkom uprizoritve. To je dogodek, ko pred vstopom v dvorano, nekdo od zaposlenih v Drami zbira priimke bodočih gledalcev, v podporo ljudske demokratične države Sakešvilija. Tekom predstave, predvsem preko spopadanja Slakonjevega Sakešvilija z iskanjem lastnega imena in priimka, režiser privede predstavo do točke, kjer so naši priimki podani kot tisti, ki bi jih lahko uporabil vsak Sakešvili. Predstava, ki se spopada z družbeno obliko demokracije, kritiko totalitarizma, prikrajšanjem svobode in lastne volje, željo po avtonomnosti in unikatnosti vsakega državljana, s premišljeno ter konsistentno igralsko zasedbo poskrbi za igro, ki je vredna ogleda, a žal dobimo vtis, da je bila sama vsebina uprizoritve prehitro izčrpana, zaradi česar se lahko zgodi, da bomo zaznali živčne tresljaje nog, ki bodo brcale v stole pred njimi, v nesmiselnem upanju, da bo to morda pripeljalo igro k hitrejšemu koncu. Zaključek se zgodi z Gašperjem Primcom, ki nastopi kot Še nekdo – sklepamo lahko da kot še eden izmed Sakešvilijev, ki se na odru pojavi za manj kot minuto in ni popolnoma jasno, čemu njegov lik služi. In ravno tako kot je nejasna Primcova vloga, je nejasno tudi sporočilo ogledane predstave.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.