Dogajanje je postavljeno v televizijski studio, kjer Lizistrata (Jette Ostan Vejrup) zbere ženske in jih prepriča v spolno stavko. Jette Ostan Vejrup je svojo vlogo televizijske voditeljice in žene predsednika vlade odlično odigrala. Ime Lizistrata pomeni »razpuščevalka vojsk«, torej ni naključje, da se komična junakinja s svojim nenavadnim delovanjem dokoplje do prekinitve vojne. Nastopa kot zelo avtoritativna in izjemna ženska, ki se zaveda posledic nenehne odsotnosti soprogov zaradi vojne. Je glavna poveljnica, vse druge ženske nastopajo le kot njeno orodje za uresničitev cilja. Da bi ženske uresničile svoj načrt, se začnejo ukvarjati z javnimi zadevami, s politiko in vojno, in tako zanemarijo tudi svoje otroke. Stanje, ki se pojavi v zaledju, je zaskrbljujoče. Ana Dolinar je v vlogi Sirize zelo prepričljivo odigrala stisko zapuščene žene, ki je ostala sama s petimi otroci. Prav tako bi izpostavila igro Gregorja Čušina, ki je s svojo vlogo generala navdušil občinstvo. Omenila bi tudi Mirjam Korbar Žlajpah, ki je na zelo duhovit in unikaten način odigrala prizor, v katerem zapeljuje svojega moža, kar pa seveda ostane brez »zaključka«.

Lizistratin komični načrt se izkaže za pravilnega, dolgotrajna vojna se konča in moški se vrnejo k svojim ženam. Smoter te komedije ni reševanje problemov vojne, ampak prikazati pobeg od vojnih grozot in na zabaven način slo po primarnih potrebah človeka, ki so jo ženske uporabile za odlično orožje v boju proti moškim.

Koreografija je bila precej preprosto zastavljena, vendar je klub temu manjkala usklajenost med igralci. Oder je bil razdeljen na dva dela, na sprednjem delu so bili igralci, na zadnjem pa osem glasbenikov, ki so predstavi prispevali inštrumentalno spremljavo. Nihajne stene, ki so bile v nenehnem gibanju, so zakrivale in odkrivale glasbenike na zadnjem delu odra. Predstava se je začela v televizijskem studiu, nato pa so stene služile vsakič drugemu prostoru. 

Predstava je bila postavljena dokaj dinamično, k temu so pripomogli igralci s solističnimi ter plesnimi točkami in scena, ki je bila v nenehnem gibanju. Lahkoten ton so predstavi dali tudi živo obarvani kostumi, ki so bili v kontrastu z modro sceno. Čez vso predstavo se je dogajanje nenehno vračalo nazaj v televizijski studio, zato je tudi scena od začetka do konca predstave enaka.

V predstavi je prevladovala predvsem verbalna komika, nekaj je bilo tudi situacijske. V dvorani je bilo čutiti sproščeno vzdušje, izbruhi smeha med gledalci pa so se nenehno vrstili.

Muzikal je bil torej pravilna odločitev za prikaz mirovniške komedije, saj se je uspešno lotil razreševanja konflikta med moškimi in ženskami.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.