Ob začetku predstave se gledalec znajde v televizijskem studiu, kjer Lizistrata v informativni oddaji poroča o vojnem dogajanju v deželi. Nato se ji pridružijo še drugi ženski liki, ki se nam predstavijo in odločijo za ukrepanje, saj imajo vojne dovolj. Odločijo se torej za seksualno stavko v upanju, da bodo tako končale vojno, prekinile pobijanje ter zagotovile varno vrnitev moških. Medtem ko v Aristofanovi antični komediji ženske zavzamejo parlament, tu zavzamejo televizijsko hišo ter tako omogočijo hitro širjenje svoje ideje med množice.

Pričakovanja so bila visoka, predvsem zaradi avtorja Andreja Rozmana - Roze, ki velja za odličnega avtorja parodičnih in komičnih pesmi, pravljic ter gledaliških tekstov za otroke in odrasle. Poleg tega je obetala odlična igralska zasedba. In res – igralci so se izkazali. Jette Ostan Vejrup je predstavljala obraz sodobne Lizistrate, ki kot televizijska voditeljica pozove vse ženske, naj se ji pridružijo pri seksualni stavki in s tem pripomorejo k miru v Krasoniji in Lepeniji, in pri tem izkazala izredno živahnost in energijo na odru.
Izpostavila bi tudi Gregorja Čušina, ki mu je bil lik Generala po mojem mnenju zaradi podobe in dobrih igralskih spodobnosti pisan na kožo.

Razočarale so me le preproste, že večkrat slišane oz. videne šale na prvo žogo, kot so npr. moški, preoblečeni v ženske, Brucelijino (Anja Drnovšek) nespretno oz. nerodno zapeljevanje Bufona (Lotos Vincenc Šparovec) in stereotipen lik Maskerja (Jernej Gašperin). A po odzivih v dvorani se mi je zdelo, da je bila večina gledalcev prav nad temi navdušena. Morda je to povezano tudi z dejstvom, da je bilo v občinstvu veliko dijakov (občutek sem imela, da je med občinstvom prve predpremiere veliko dijaških abonentov).

Scenograf Marko Japelj si je sceno zamislil precej minimalistično – na odru so bile premične stene, ki so omogočale hitro in gladko spremembo prizorov, zanimivo pa so bile uporabljene tudi v koreografiji. V ozadju odra so bili glasbeniki, ki si sicer zaslužijo vse pohvale, saj so glasbo izvajali v živo, a ta je bila na trenutke žal rahlo preglasna in je tako preglasila petje igralcev – ob tem naj povem, da sem sedela tik pod odrom, na sredini prve vrste, tako seveda obstaja možnost, da so gledalci na drugih sedežih slišali drugače. Kot avtor spevnih glasbenih aranžmajev si tudi Coco Mosquito zasluži pohvalo. Alan Hranitelj je poskrbel za kostume in frizure, ki so malce spominjali na čas sedemdesetih let, Matija Ferlin pa je avtor koreografije. Dogajanje na odru je bilo izredno tekoče, kar je obdržalo pozornost gledalcev.

Konec predstave da gledalcu misliti, saj se vname spor med novima, ženskima voditeljicama dežel, ki imata na politiko zelo podoben pogled, kot njuna moža. Gledalcu se postavi vprašanje, kako moč vpliva na človeka in njegove vrednote.

Ogled Rozine priredbe antične komedije bi torej priporočila, a gledalec naj bo pripravljen na večer sicer zabavne, a preproste komedije, ki pa vseeno vsebuje dobro igro in zanimivo preslikavo antičnega dela v sodobnost.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.