V današnjem času se je z njo spopadel Andrej Rozman - Roza in ji v izrazito svojem slogu vdahnil svežino in aktualnost. Postavljena v estetiko sedemdesetih let prejšnjega stoletja nas mamljivo vabi v dvorano Mestnega gledališča ljubljanskega.
Igralska zasedba je pestra, malo manj pestra pa je njihova igra. Vloge so sicer simpatično izdelane, vendar brez pretirane poglobitve in izvirnosti. Čustvovanje je precej površinsko, lahko bi rekli, da so vloge izdelane precej obrtniško. Osebno noto svoji vlogi je dodala Jette Ostan Vejrup, ki je vanjo vključila nekaj stavkov v svojem maternem jeziku, danščini. Vsekakor pa predstava lepo teče in nam ponudi nemalo komičnih trenutkov. Igralci so med seboj usklajeni in delujejo kot celota. Z atraktivnimi kostumi in potenciranimi značaji pritegnejo veliko pozornosti, zato zgodbi ni težko slediti. Nekoliko moteča je le slabo artikulirana izgovarjava, ki na trenutke otežuje sledenje tekstu. Ta je pisan v rimanih verzih, ki ustvarjajo dodatno komičnost in izpostavljajo Rozin značaj. Komičnost rim je ponekod neizkoriščena in nepoudarjena. Nasprotno pa so plesne točke zelo usklajene, dodelane in prepričljive. Med predstavo sem dobila občutek, da je več pozornosti namenjene plesu kot igri. Kot se za muzikal spodobi, sta prisotna tudi glasba in petje. Glasbene točke so prepričljive, gledalca z izostrenim glasbenim ušesom pa lahko zmoti občasna intonančna netočnost igralcev. Predstava sicer presega nivo slovenskega muzikala, do popolnosti pa ji manjka še nekaj stopničk.
Meni najljubša in najbolj atraktivna stvar v predstavi je vsekakor scena. Premična scena, ki se lahko spreminja iz replike v repliko in nudi inovativne prostorske in svetlobne učinke. Zelo premišljeno in ekonomično izdelana je prava paša za oči. Možnost spreminjanja, obračanja, dodajanja in odvzemanja dodatnih elementov je vrhunska rešitev za hitro menjavo prostorov. V stilu sedemdesetih let prejšnjega stoletja in živih barvah je atraktivna ter predstavo dodatno začini in ji vdihne značaj. Postavitev glasbenikov v globino odra je dobra izbira, saj glasbeniki ne igrajo dramske vloge. Glasnost predstave je bila primerna, stalna uporaba mikrofonov pa je v zadnjih vrstah še dodatno otežila razumevanje govorjenega besedila. Koreografija je sestavljena iz osnovnih korakov jazz baleta in deluje prepričljivo in zadostno. Njena minimalističnost še poudari občutek sedemdesetih let. Nostalgično atmosfero ustvarja tudi glasba, ki nas spominja na stare slovenske popevke. Velik del zanimive vizualne podobe so tudi kostumi. Alan Hranitelj je znova vrhunsko opravil svoje delo, tokrat v zanj nekoliko minimalističnem slogu. Kostumi žensk delujejo kot poenostavljeni kostumi superjunakinj, kar nam odpre nov pogled na ženske like. S tem je izpostavljen njihov pogum in hrabro dejanje za vzpostavitev miru. Celotna podoba žensk, ko se preoblečejo v uporniška oblačila, spominja na superjunakinje, ki so že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja iz stripov prišle na filmska platna.
Predstava je zelo atraktivna in komična, kar so potrjevali tudi stalni valovi smeha gledalcev. Nabito polna dvorana in skoraj neustavljiv aplavz sta dokaza, da se seks še vedno dobro prodaja. Po predstavi je moški del publike predstavo označil za »žensko predstavo«, saj naj bi povzdigovala ženske in se norčevala iz moških. Vsekakor pa predstava nastavlja ogledalo tistim moškim, ki še dandanes mislijo, da ženske sodijo v kuhinjo in ne v politiko.
Lizistrata je nova uspešnica Mestnega gledališča ljubljanskega, ki bo zagotovo privabila veliko gledalcev. Predstava vas bo prijetno nasmejala in razvedrila, morda pa vam bo odprla tudi novo temo za razmislek. Vrhunska estetska podoba predstave, ki daje nostalgičen občutek, vas bo popeljala v svet, v katerem so nosilke revolucije ženske. Tudi v slovenski politični prostor vstopa vse več žensk – le upamo lahko, da bo prišlo do sprememb, ki bodo prinesle mir in blaginjo narodu. Do takrat pa nas bo razveseljevala Lizistrata.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.