Na odru stoji Jacques. Pod lučjo. Sam in prepričan, da je treba slediti glasu srca. Potem ga začnejo napadati in travmatizirati Jacques oče, češ da je Jacques tisti, ki mora nadaljevati njegov bedni rod, Jacques mati, češ da ga je naučila vsega in da ga je imela tako rada, da ga je kdaj pa kdaj zato morala pretepsti, in nergavo očitajoča sestra, Jacqueline, češ kako je lahko tako krivičen do svojih staršev. Pri tem si pomagajo z električnimi gospodinjskimi aparati – z mešalniki, sesalcem, vrtalnim kladivom, ki ustvarjajo ritmizirani hrup. Jacques se ne odzove, vse dokler mu nerganje ne začne presegati, in da bi vsej prisotni družini izrazil navidezno pripadnost, pove, da ima rad krompir s špehom. Jacques mati in Jacques oče sta navdušena, da ima Jacques rad krompir s špehom! Tako je bilo to, nadvse absurdno.

Zdi se, kot da igralci citirajo besedilo, zdi se, kot da že od davno vejo, kaj hočejo povedati, zdijo se programirani in svet na odru svet praznih, nesmiselnih in ponavljajočih se misli. Besede jim silovito hitijo iz ust v pretirano poudarjenem ritmu, posejanem z rimami. Kot bi želeli ustvariti vtis izpetosti malomeščanskega stanu. Nadvse učinkovito je neprestano hruljenje in vrtanje Jacquesa očeta (Primož Pirnat) ter dolgi in ekspresivni vzdihljaji Jacquesa matere (Mirjam Korbar Žlajpah). To so vzdihljaji pretiranega razočaranja in negodovanja. V vsej tej norosti se zdita normalna samo Jacques (Jurij Drevenšek) in Roberta (Viktorija Bencik). Igralci tako, z izjemo slednjih, postanejo subjekti absurdnega.

Scenografija je preprosta. Na odru sta dve steni in na rampi lučka, ki sveti nad glavama travmatiziranih Jacquesa in Roberte. Prvi del norije se odvija v stanovanju s prižganimi lučmi v dvorani, vse dokler se ena izmed sten ne obarva zeleno in ostali igralci ob strani na začnejo z oponašanjem zvokov vetra, čričkov, ptic itd. ter nastane tema in se zavemo, da smo na travniku oz. na jasi. Skratka, spremembe prostora so nakazane jasno in učinkovito.

Predstavo smo spremljali z mešanimi občutki, a vsekakor pristnimi. Absurdnemu tonu smo se smejali, včasih pa smo ga spremljali resno, zavedajoč se, da je to, kar vidimo, vselej možna resnica. Tempiran ton in precej minimalistična postavitev sta bila popolnoma ustrezna. Vse to je pripomoglo, da smo po kratki uri iz gledališča odšli zadovoljni in premišljujoči.

Tako ta intenzivna, udarna in duhovita predstava problematizira absurdna pričakovanja še kako prisotnega malomeščanskega stanu, katerega družinske vloge so ozko začrtane. To posamezniku ne dopušča, da bi se odločal o svojem lastnem življenju ali da bi vzpostavil svojo resnično identiteto, pa čeprav je ta posameznik tega zmožen in je mlad, odraščajoč človek.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.