Čeprav je zgodba Jacquesa čisto enostavna, se nam skozi več plasti simbolnih zgodbic, motenj govora in glasnih pesmi pokaže avtorjev pogled na moderno družbo, tradicijo in prepad med generacijami.
Sama predstava se začne z glasnimi kriki, ki nas takoj opozorijo na to, da ne gledamo nečesa vsakdanjega. S prihodom glavnega junaka, Jacquesa, pa se iznenada prižge tudi luč, ki sije v občinstvo, in v takem položaju ostaja vso predstavo. Z junakom, ki srepo strmi v nas, in lučjo, zaradi katere lahko vidi vse naše obrazne poteze in gibe, je publika že od začetka postavljena v zelo neprijeten položaj. Jacquesu se kmalu na odru pridružita njegova mati in sestra, ki nam s prižiganjem in ugašanjem električnih gospodinjskih naprav prikažeta, kako bo slišati in videti nadaljnji govor v igri. Z glasnimi zvoki mešalnikov, sesalcev in zobnih ščetk se mešajo razne besedne igre, rimajoči se verzi in kriki igralcev, ki večine svojega besedila ne govorijo svojim soigralcem, temveč občinstvu, ki jim je verjetno prav dobro vidno. Že samo s temi nekaj spremembami gledalec ni več sproščen opazovalec, skrit med publiko, temveč je izpostavljen in ranljiv.
Jurij Drevenšek v glavni vlogi Jacquesa kljub svojemu tihemu strmenju v publiko pritegne pozornost občinstva; njegov pogled, izgubljen med mnogimi glavami občinstva, v nas vzbudi točno takšno bedo, kot jo junak čuti sam. Naveličanost in nerazumevanje družine sta ga pripeljala do točke, ko se odloči samo še pasivno upirati njihovim poskusom konformistične vzgoje. Brez posebnega interesa in z ogromno prostega časa se pusti pretepati očetu in materi, sestri , babici in dedku ter pusti, da nanj leti ogromno očitkov, še od njegovega bodočega tasta in tašče nima drugega kot negativnih komentarjev na svoje obnašanje. V takih okoliščinah spozna Roberto, svojo bodočo ženo, s katero ga želita v zakon prisiliti obe družini in v katero se potem resnično zaljubi, čeprav to ni tisto, kar sorodniki od njega želijo. V smislu prezence tudi Roberta, ki jo igra Viktorija Bencik, prav nič ne zaostaja. Z rdečimi barvnimi lečami se zdi njen pogled še posebno predirljiv in neposreden.
Tudi ostala igralska zasedba svoje vloge, pa naj bo to razočarana mati, razjarjeni oče ali otročje jezna sestrica, izvede prepričljivo od začetka do konca, z vživljenim govorjenjem zgodbic, neodobravajočimi pogledi publiki ali ponavljajočimi se besedami, s katerimi se pomen jezika zabriše.
Čeprav je scena čisto preprosta, na odru sta le dve platni, rahlo obrnjeni eno proti drugemu, naša pozornost ne uide niti za trenutek; z absurdno kičastimi visokimi petami vseh ženskih igralk, zvoki pralnih strojev in barvanjem modrega platna na rumeno se na odru neprenehoma dogaja nekaj, kar je gledalec primoran opazovati. Tudi ujemajoči se vzorci na oblekah članov družin nam pokažejo, da so pri pripravljanju predstave mislili na vse.
Ura, ki jo preživimo ob gledanju te predstave, je polna majhnih presenečenj, nasmehov in celo glasnih krohotov, saj je predstava nenavaden, a vseeno svež zaključek dolgega dneva, ki nam da misliti o vseh nepotrebnih opravkih, s katerimi se vsak dan ukvarjamo; prikaže nam jih kot nesmiselne, smešne, absurdne! In točno to je bistvo Ionescovega besedila in Lolićeve režije – pripeljati občinstvo do spoznanja o brezveznosti in absurdnosti človeške družbe, obnašanja in norm.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.