Ta izvirna predelava istoimenske Ionescove drame izpod rok Miloša Lolića je v enournem spektaklu vsekakor izpolnila pričakovanja po svežem, skrajnem absurdu od samega začetka do padca zavese včeraj zvečer, 20. novembra, na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega.
Pred našimi očmi se je bilo pravo družinsko bojno polje, na katerem je nepremično in nemo stal sin Jacques (Jurij Drevenšek) kot tarča celotne družine. Na vsak način so ga ostali člani skušali prepričati, naj se končno poroči in tako nadaljuje družinski rod. Z argumenti je najprej poskusila ženska trojica: Judita Zidar v vlogi dobrosrčne babice; Mirjam Korbar Žlajpah kot robata, očitajoča mama, ki v monologu nevede izda pomanjkljivosti lastne vzgoje, za katero naj bi ji bil sin hvaležen; ter Nika Rozman, ki se sijajno znajde v vlogi zgovorne, omejene sestre Jacqueline, tepke, ki ima ves čas na pripravljen neustrezen, a smešen komentar. Vmes je v pogajanje posegla globoka nota Primoža Pirnata v vlogi očeta Jacquesa, šaljivca in moža grobega značaja, ki mu je bila več kot očitno pisana na kožo, saj je s svojo energičnostjo in nepredvidljivostjo zavzel oder. Igralci so fantastično ohranjali stik s publiko s pogledi in nagovori, dokončno pa so jo osvojili s prepričljivo obrazno in telesno mimiko – zdaj z nemo otrplostjo, drugič z ekspresivno, že manično živahnostjo.
Medtem ko je bila sama scena zreducirana na prostor z dvema premičnima stenama, stole in visečo luč, je nedvomno presenetil dodatek – priključeni električni aparati! Vsak lik je nastopil s svojim pripomočkom (sesalec, palični mešalnik, električna zobna ščetka …) – razen podrejenega Jacquesa in kasneje njegove izbranke, dveh likov, ki v sovražno nastrojeni okolici ne najdeta zadoščenja in mesta, kjer bi njuna beseda imela veljavo. Električne naprave bi lahko ponazarjale moč posameznika na družbeni lestvici (starejši, bogatejši, vplivnejši in zato glasnejši brez težav preglasi mlajšega, revnejšega). Prevzetna zakonca, ki pripeljeta hčerko Roberto možit, imata s seboj kar vključen pralni stroj! Zdi se, da s histeričnim spuščanjem zvoka iz naprave vsakdo opravičuje svoj glas, medtem ko jezik ostane oropan sporočilne funkcije.
Preprosta scenografija je delovala kot statično ozadje, ki so ga zapolnjevali nagli zvoki in poigravanje svetlobe in teme. Dejstvo, da so luči v dvorani ostale prižgane dober del predstave, bi lahko povzročilo pri gledalcu nelagodje zaradi občutka lastne vključenosti v performans, vsekakor pa je predrlo nevidno steno med odrom in avditorijem. Kot pika na i so navdušili barviti, svečani kostumi in šminka: kričeče rdeče, srepe Robertine oči in na drugi strani krvav Jacquesov obraz – barva upora obeh protagonistov zoper vsiljeno podrejenost.
Ta komedija absurda, ki jo Eugène Ionesco imenuje »parodija družinske drame«, bi lahko odsevala kritiko morale v svetu, v katerem živimo eden mimo drugega – čeravno je včasih bolje modro molčati kot klatiti neumnosti. V Jacquesovi družini kar bodejo v oči hladni, nepristni medsebojni odnosi; smiseln dialog med člani je tako nemogoč, da tudi pesem, ki jo hočejo odpeti skupaj, ne zveni nič bolje kot stara, razglašena kitara. Konec koncev pa le zmaga ljubezen, ne konvencionalna, pač pa tista iskrena in predana.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.