Jacques je svobodna duša, ki se noče podrediti družbi, družini, tradiciji. Zakaj tega noče, lahko le sklepamo. Ena možnih interpretacij je, da je Jacques drugače seksualno orientiran ali da ga to pač sploh ne zanima, kar je za tako družbo nesprejemljivo. Njegova družina se zato odloči, da mu je treba reprogramirati identiteto, da ga je treba spet postaviti v tir, kajti gre za družinski ponos, za nadaljevanje rodu. Jacques je prepričan v svoj prav in se pokončno ter ponosno ne vda, dokler ga sestra Jacqueline ne prepriča, da se mora podrediti družini in da je le kliše kot vsi ostali. Jacques se s stavkom »Rad imam krompir s špehom« na koncu le preda družini in tradiciji. Začne se lahko druga faza njegovega reprogramiranja: ženitev. Ko sreča prvo nevesto, se Jacques spet upre, češ da sta mu dva nosova Roberte I premalo. Ko Roberta oče in Roberta mati pripeljeta še drugo hči edinko, Roberto II, Jacques trdi, da je noče, ker je prelepa in ker ima premalo špeha. Za trenutek nam ni jasno, ali Jacques s temi kritikami misli resno ali pa išče le način, kako čim dlje ohraniti svobodo.

Ko Roberta II prvič stopi na oder, imamo občutek, da je v isti situaciji kot Jacques, da je tudi ona svobodna duša, zaklenjena v družbeno kletko, a kmalu se zavedamo, da ni tako, kajti ona ga z zvijačo začne osvajati. Reče mu, da se zaveda, da je on višje bitje in da je več vreden. Jacques začuti, da Roberti II lahko zaupa. Robertina zvijača se nadaljuje in z Jacquesom začneta sanjati o konju, ki svobodno divja. Jacques se počasi zaljubi vanjo. Ali je ljubezen resnična ali le navidezna, ni pomembno: tradicija in družina sta zmagali, rod se lahko nadaljuje. 

Edina šibka točka predstave so igralci, ki v svojih vlogah niso vedno prepričali. Svetla točka pa je nedvomno tehnična plat: Bergerjev izvrsten prevod, uporaba luči in zvoka ter odlično prikrojeni kostumi kostumografinje Marie Jelesijević in scena ter režija vrhunskega Miloša Lolića. Režiser se je odločil, da bo na telesne deformacije likov kratko malo pozabil. Kar je škoda. Scenografijo za to predstavo je slekel do golega: le dve steni in luč. Jacquesov vstop publika spremlja v temi, ko pa vstopi družina, se publika znajde v osvetljeni dvorani. Režiser je tako publiko povezal z zgodbo – dal ji je vlogo tihe priče v ritualu podreditve Jacquesa ali še slabše: vlogo preglasnih pomočnikov, kajti ritual bi bil brez take družbe nepotreben. Igralci govorijo v mikrofone, kar še bolj daje občutek, da govorijo večji množici, da smo priča nekemu javnemu ritualu. Ko Jacquesa družbeno podredijo, družini zapustita oder in dvorana se zatemni. Jacques in Roberta II ostaneta sama. Na vrsti je še ritual zasebne podreditve. Ko je še ta intimna podreditev končana, se iz ozadja zasliši petje družin. Besedilo pesmi Čuk se je oženil počasi razpade na zloge, nato na črke in na koncu na zvoke.

Ali je reprogramiranje Jacquesa dokončno uspelo? Ali razpad pesmi predstavlja razpad obeh družin? Kdo je zmagal? Družba/družina in tradicija ali Jacques in svoboda?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.