Zgodba, ki temelji na kratkem romanu nemškega Nobelovca Heinricha Bölla, tematizira in problematizira teror medijev, odziv družbe na medijski senzacionalizem, vprašanje človečnosti, osebnih stisk, pritiska, nadzora in ljubezni.
Igra se začne s postrojem igralcev pred železno odrsko konstrukcijo, kjer nas v predstavo uvedejo z izrekanjem znamenitih dogodkov iz leta 1972. Tako je igra časovno in krajevno umeščena. Osrednja nit predstave poteka preko zasliševanja Katharine Blum (igra jo Romana Šalehar), ki je emancipirana ženska srednjih let, dostojna, zapeljiva, mila ter čisto po naključju zapade v ideološki boj takratne Nemčije, saj naj bi pomagala pri pobegu domnevnega terorista in ljubimca Ludwiga Göttena (igra ga Primož Bezjak), člana Frakcije Rdeče Armade (RAF), ki se je zavzemala za komunizem. Katharina do zaslišanja sploh ne ve, kdo je v resnici Ludwig, saj ga je spoznala šele dan prej na pustnem plesu in se v njega na prvi pogled zaljubila. Zasliševalci, detektivi Beizmenne (Matej Recer), Moeding (Primož Bezjak), Hach (Ivan Peternelj) in Pletznerjeva (Neda R. Bric) želijo od Blumove izvedeti, zakaj in kako je pomagala Göttenu pri pobegu ter pri tem uporabljajo najrazličnejše metode pritiska, tudi sodelovanje z mediji, predvsem s Tötgesom (Ivan Peternelj), reporterjem Časopisa (aluzija na nemški rumeni časopis Bild).
Ko se zgodba približuje svojemu vrhuncu, prijetju Ludwiga Göttena, postaja vedno bolj kompleksna, dramatična in pokaže na vse razsežnosti perverznega prepleta oblasti, medijev in terorizma. Izguba časti zaradi medijskega blatenja ne prizadene samo Katharine, temveč tudi zakonca Blorna (Damjana Černe in Robert Prebil), pri katerih Blumova opravlja gospodinjska dela, njeno botro Else Woltersheim (Neda R. Bric) ter Katharinino mamo (Janja Majzelj), ki zaradi šokantnega poročanja celo umre. Katharina maščuje mamino smrt z ubojem Tötgesa, kar plača z zaporno kaznijo. Da postane situacija še bolj absurdna, se izkaže na koncu, ko izvemo, da Ludwig Götten sploh ni terorist, temveč le navaden tat.
Medijska konstrukcija sveta pokaže svoj pravi obraz. Gre za štirideset letno preteklost, ki je tako sodobna, da se je sedanjost boji. Če je svoboda vprašanje, je ljubezen odgovor. Sodobna, zakomplicirana, ''varna'', ''policijska'', visoko tehnizirana družba je svobodo naredila za talko. Samo še ljubezen je zmožna pričarati že davno ugasli pečat, priokus svobode. Tam, kjer je ljubezen, tam je svoboda. Katharina in Ludwig se na koncu združita v zaporu. Navidezna protislovnost pomena zapora in svobode, se izkaže za nično, saj je ''današnji'' svet sistemske korupcije, medijskega linčanja in konstrukcije realnosti v resnici večji zapor od zapora samega. Šele, ko si zaprt, izoliran od sveta, imaš ''čas'' za svobodo. Toliko bolj, če je zaporna kazen podprta z ljubeznijo.
Igralce na splošno krasi odlična igra, prehajanja med različnimi vlogami posameznega igralca ostanejo neopazna. To zavezanost k dinamičnosti prevzeme tudi scenograf Tomaž Štrucl, ki železno konstrukcijo, ki definira odrski svet, razdeli na dva dela in s tem omogoči paralelno dogajanje, poleg tega pa je s pomočjo tirnic menjava scen hitra in preprosta. Na zadnji steni odra se nenehno prikazujejo fotografije, narejene v slogu žurnalistično-dokumentarne fotografije. Na medijsko konstrukcijo sveta nas vseskozi opozarja tudi nenehno branje časopisa in poslušanje radia. Kostumografinja Mateja Benedetti poskrbi za modno estetiko sedemdesetih. Ta so inspiracija tudi avtorju glasbe Tiborju Miheliču Syedu, ki z rahlo evforično, etno-rock fuzijo pričara nostalgičen priokus sedemdesetih.
Igra učinkuje presenetljivo sodobno, publika je vidno navdušena; Böllova kritika zadeva predvsem sodoben povampirjen žurnalizem, ki z banalizacijo zgodb in posledičnim nerazumevanjem osebnih stisk, pohlepno hlasta za višanjem gledanosti in dobičkom. Kje je država, da bi zaščitila življenje slehernika? Podobnosti z današnjo Slovenijo niso naključne, temveč neizbežne.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.