Roman Izgubljena čast Katharine Blum je bil avtorjev odgovor na neutemeljene napade rumenega tista na njega in njegovo družino ter na družbeno-politično vzdušje povojne Nemčije, Pograjcu pa uspe stopnjevano vzdušje brezizhodnosti in razčlovečenosti prepričljivo prevesti v gledališki jezik.

Pozornost nemudoma pritegne scenografija: oder je pregrajen na tri dele z jeklenimi mrežastimi konstrukcijami. Prva stoji na rampi, tako da ima gledalec ves čas le fragmentaren pogled na dogajanje, kot da bi ga opazoval skozi obrobe stolpcev v časopisu. V zadnjem razdelku je postavljeno radijsko uredništvo, ki dogajanje ves čas spremlja z novicami o Rdeči armadi, intervjuji z vpletenimi in odlomki iz ČASOPISA, tako da so mediji tudi dobesedno ves čas v ozadju Katharinine zgodbe. Na zadnjo steno so projicirane fotografije ljudi, o katerih teče beseda, in v nasprotju z večino sodobnih predstav projekcija tukaj ni samo scenski element, namenjen ustvarjanju vzdušja, ampak del zgodbe, saj fotografije z grafoskopom projicirajo policisti in novinarji. Povezava med državnimi preiskovalci in predstavniki sedme sile, ki jo liki eksplicitno priznajo šele čisto na koncu, je subtilno nakazana že prej, saj igralci z menjavami kostumov, ki se odvijajo pred gledalčevimi očmi, drsijo iz vlog Katarininih zasliševalcev v vloge radijskih poročevalcev in nazaj. Podobno »fluidni« so tudi redki scenski elementi poleg mrežastih pregrad, saj mize in stoli po tirnicah potujejo med deli odra. Različna prizorišča so na minimalistični sceni prepričljivo ustvarjena s pomočjo luči in glasbe. Menjava glasbe, tišine in značilnih radijskih zvokov tudi uspešno pripomore k ustvarjanju vzdušja.

Tudi kostumografija je uporabljena minimalistično, a premišljeno. Böllov roman je še danes dovolj prepričljiv, da Pograjcu ni bilo treba dodajati očitnih vzporednic s sodobnim dogajanjem, da bi gledalec začutil, kako aktualna je kritika rumenih medijev, ki pograbijo nič hudega slutečega posameznika, ga izkoristijo za nekaj eksplozivnih naslovov in ga čez nekaj dni izpljunejo kot uporabljen potrošni material. Kostumi so tako realen posnetek mode iz sedemdesetih in le na koncu prevzamejo simbolno nalogo, ko nekaterim igralcem zamenjajo lasulje in uredijo umetne brade kar na odru in ko se Katarina pred umorom preobleče in si z barvo umaže obraz, da se njen videz ujema z njeno umazano častjo.

Po zaslugi Romane Šalehar je lik Katarine tudi drugače verjeten: Šaleharjeva gledalca prepriča v Katarinino iskrenost, delavnost in naslovno častnost ter v njen postopen zlom v zločinko, kot jo prikazuje ČASOPIS. Izpostaviti je vredno tudi Ivana Peternelja, ki se kot ČASOPISOV novinar Tötges smuka po odru v svetlečem modrem suknjiču in mu s priliznjenim glasom in smehom, vrednim disneyevskega zlobneža, uspe ustvariti izjemno oduren lik. Tudi preostanek igralske ekipe je zaslužen za to, da Böllovi liki ostanejo verjetni tudi na odru. Predstava Slovenskega mladinskega gledališča z Nobelovo nagrado nagrajenemu avtorju tako v nobenem pogledu ne naredi krivice.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.