Böllov roman Izgubljena čast Katharine Blum ali kako nastane in kam lahko vodi nasilje, zmeraj znova aktualen v različnih časih, prostorih in kontekstih, je marca letos uprizorilo Slovensko mladinsko gledališče.

Romana Šalehar v vlogi Katharine Blum – gospodinjske pomočnice, osumljene sodelovanja s teroristom – se zdi v svoji igri gledalcu zelo prepričljiva (ostalim likom pa zaradi svoje premišljene umirjenosti in molčečnosti ravno nasprotno); iskrena in »dobra«, kakršna je sama, je tudi njena igra. V nasprotju pa so negativne poteze ostalih oseb prikazane z včasih bolj, drugič manj opaznim karikiranjem (denimo z govorom, držo ali kostumi), tako da se gledalcu mestoma sicer zdijo komični, obenem pa v nekem globljem smislu manj »resnični«, iskreni. V nekem trenutku so tudi gledalci uporabljeni kot igralci – ko z igralkinim prestopom odra dobijo v roke svoj izvod časopisa s šokantno novico o odkritju Katharininega »nežnega ljubimca«, predstavljajo množico, ki jih tovrstne novice nekritično osupnejo.

Vsekakor zanimiva je tudi raba sproti predvajanih posnetkov v ozadju, ki jih pred očmi gledalcev beleži kamera, s strani preiskovalnih organov skrivoma postavljena v Katharinino stanovanje. Tudi zvočna podoba uprizoritve ni zanemarljiva – poleg plesne glasbe gre ob projekcijah slik, dokaznega gradiva proti Katharini in teroristični organizaciji, za udarne zvoke, kakršnih smo vajeni ob napovedi šokantnih novic na televizijskih ali radijskih poročilih. Tehnično izpopolnjen je še telefonski pogovor, kjer s šumi nakazujejo na prisluškovalce, pa tudi občasna raba radijskih mikrofonov, po katerih novinarji poročajo o dogajanju.

Sivina, teža, tesnoba, montaža – ogromna kovinska stena, sestavljena iz kosov različnih velikosti, kamor na začetku predstave stopijo igralci in s kostumi ter v slogu oddaj »zgodilo se je na današnji dan« jasno označijo okolico dogajanja – sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Nemčiji, dobiva, sploh v začetku predstave, pomene različnih (simbolnih) vrednosti. Sprva je to le manj klasična gledališka zavesa, na katero projicirajo različne fotografije, očitno ustrezne prej omenjenemu časovnemu in prostorskemu kontekstu. Ob počasnem odstranjevanju kosov kovine se čedalje večji del fotografij premešča na zadnjo, belo steno odra, ki pa zaradi treh vrst kovinskih konstrukcij, ki so nosile plošče in so razporejene po celotni širini odra, nikoli ni povsem jasno vidna. Takšne prozorne stene navidezno razmejujejo hkratne dogajalne prostore, ki jih po potrebi opremljajo s premičnimi mizami in stoli. Ob zadnji steni odra je prikazana pisarna medijske hiše, ki je zaradi oddaljenosti, še bolj pa zaradi ogromnih kovinskih mrež, precej popačena in »nečista« – prav takšna kakor resničnost, ki nam jo prodajajo v svojih časopisih.

Montaža v scenskem smislu in montiran postopek – vsebino pogleda ali dogajanja določaš sam; stvarnost lahko spreminjaš glede na to, od koder se odločiš gledati nanjo. Sprva napeto dogajanje, ki se sčasoma umirja, a že kmalu postaja razvlečeno, morda celo nadležno, na dober način skuša prikazati dogajanje v človeku, ki je po krivem osumljen – od prvotnega vznemirjenja do počasne apatičnosti ob spoznanju, da si sam proti množici, pa naj bo to policija ali mediji, kratkomalo nemočen. In kako naj po vsakršni ponovitvi te (ali pa tudi kakšne druge) »šokantne« zgodbe človek mirno hodi okrog, ko ve, da je lahko v vsakem trenutku tudi on žrtev medijske manipulacije? Morda bo cilj dosežen že, če bomo ob naslednjem pompoznem naslovu vsaj za hip podvomili.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.