Vrsta ljudi pride na prizorišče in sedé začne jesti, bolje svinjsko žreti, ob strani pa glavni junak, ki stopi naprej in med simulacijo obešanja z lepilnim trakom silovito zakriči. Nelagodje, ki ga občutim že v prvih minutah, ne popusti. Zdi se, da je njegovo ciklično vračanje podobno začetnemu prizoru, saj smo uprizoritvenim elementom le-tega, tako igre kot izrazite zvočne podobe, priča tudi v nadaljevanju.
Spremljamo zgodbo Andreja Arnoža, svobodomiselnega profesorja zgodovine, ki se mu družba, podvržena redu, zakonom in stalnemu nadzoru, zdi popolnoma zgrešena, zato hoče iz nje izstopiti. Vlogo idealista Arnoža, ki s svojimi idejami svobode pritegne množico in jo, ko razmere doma postanejo do kraja nevzdržne, kot Odrešenik popelje v obljubljeno deželo ̶ Ameriko, je odlično odigral Marko Mandić. Skozi celotno predstavo je prisoten na odru in gledalcem, tudi takrat ko Arnoževa igra ni v prvem planu, ne pusti, da bi se ga naveličali, hkrati pa soigralcem pušča dovolj prostora in jih ne skuša zasenčiti. Občudovanja vredno je njegovo nadziranje telesa med prizori, ki mu, vsaj izgleda tako, povzročajo fizične bolečine, križev pot, ki ga na ta način prestaja, pa ga še dodatno približa Kristusovi drži. Nasilje, pa najsi gre za zategovanje pasu okoli vratu, udarce z glavo in mašenje ust ali polivanje z vodo in slačenje, vzbuja sočutje do glavnega lika in zgroženost nad nečloveškimi dejanji. Pohvaliti je treba ostale igralce, ki so Arnoža profesionalno, v skladu z vlogami, ki so jih imeli, poteptali brez kančka usmiljenja in obžalovanja, kar se mi zdi izredno težko, saj ljudje kot empatična bitja nasilje obsojamo. Stik med samimi igralci, tako očesni kot telesni, sicer v predstavi ne prevladuje; velik del osebe govorijo same zase, obrnjene proti publiki.
Izredno močan lik v predstavi je policijski ravnatelj Krištof Pajek, ki ga je upodobil Boris Mihalj. Pooseblja nekakšno avtoriteto, ki hoče imeti vse pod nadzorom, kar je dobro nakazano z njegovim, od večine drugih oseb drugačnim kostumom z visokimi škornji, s katerimi glasno stopa po prizorišču. Mihalj fascinira s svojo glasovno spretnostjo, ki je skorajda slična glasovom iz narave. Ob zvokih, podobnih prašičjemu hranjenju in kombiniranih z izrazito mimiko, ki jo sedež v parterju gledalcu dodobra odkrije, deluje grozljivo, ob zvoku šumov in živali, s čimer Pajek »zasleduje« Arnoža oz. si slednji to predstavlja, pa navdušujoče. Prepričljiva je njegova igra trdega, a zafrkljivega nadzornika in izpraševalca, ki pozna različne metode, kako Wolfa in Arnoža prisiliti k sodelovanju. V vlogi tiskarja Jerneja Wolfa se je izkazal Zvone Hribar in stoično, brez kakršnega koli spremenjenega izraza na obrazu prenašal Pajkovo zasliševanje in dejstvo, da mu je porisal obraz. Tudi ko ga zaprejo, ne spregovori, je pa zato toliko bolj slišen njegov groteskni smeh.
Lik sestre nesrečnega tiskarja, Ane Wolf, je odigrala Mateja Pucko. Uspelo ji je prikazati Anino večplastnost: nemočno, a očitajočo sestro na začetku, žensko, ki jo prevzame profesorjev idealizem, ter svinjsko princeso, ki si želi mirnega in stabilnega življenja brez utopičnih arnoževskih zamisli, le z dlanmi, položenimi na guvernerjeva ramena. Samozavestnega Guvernerja, lastnika farme goveda, ki Arnožu jasno pove, da tudi v svobodni Ameriki veljajo določena pravila igre, je suvereno upodobil Ivo Ban. V vlogi učitelja in orglarja Ksaverja, ki sprva sledi Arnoževim načelom, na drugi strani luže pa spozna, da si njegov vodja dovoli preveč svobode in svinjski farmi posledično dela več škode kot koristi, se je dobro znašel Klemen Slakonja. Še posebej močno, celo empatično, deluje prizor, ko sedi na tleh in kljubovalno izjavlja, da so njegove roke narejene za vse kaj drugega, kot za klanje svinj. Vanja Plut je predstavila lik Kronarce, ki ji je skorajda nespremenjena glasovna intonacija nadvse pristajala; po eni strani kot pobožna častilka, ki zna mnogo molitev, hkrati pa negotova ženska, ki orglarja za vsako dejanje sprašuje, ali je bilo storjeno prav, kar deluje komično. Nastopila sta tudi Kristijan Ostanek v vlogi trgovca Ignacija Detele ter Matevž Biber v vlogi Pajkovega pomočnika, ki obvlada Platona.
Režiserja in scenografa drame Diega de Brea je pri ustvarjanju prizorišča vodil minimalizem; črna tla in zadnja stena z oknom, na kateri se na začetku drame vrstijo napisi o sreči, vmes pa se pokaže nekaj fotografij, stoli, štiri vetrnice, mikrofoni. Pomemben scenski element je luč, ki skozi okno večkrat osvetli oder, kar je najbolj opazno na koncu predstave, ko množica zapusti svojega preroka in ta ostane sam. Takrat odide po vodi, kar lahko razumemo kot njegovo vrnitev iz Amerike v domovino ali pa njegovo »ponovno osvoboditev«, kakor bi rekel Ksaver, torej potopitev v prvotno družbo reda, ki je pravzaprav taka kot tista, ki se je vzpostavila na svinjski farmi. Podobno minimalistični so tudi kostumi. Večina oseb nosi dolge črne obleke in plašče, le tisti trije, ki (ne)vede vihtijo vajeti oblasti v rokah, so drugačni: Pajek in Guverner se ponašata z belo srajco, Arnož pa z belimi spodnjicami. Arnoževa golota v predstavi ni nekakšna modna muha; smiselna se zdi s stališča človeka, ki je razkril svoje ideje, a ga družba zasmehuje, do konca razgali in oropa dostojanstva, plašč pa mu (narobe) natakne šele tedaj, ko človek sprevidi, da brez poslušanja, če že ne upoštevanja avtoritete in reda, ne bo šlo.
Drama Disident Arnož in njegovi ni predstava, ki bi ob koncu pustila pomirjujoč, katarzičen občutek, vendar se zdi kljub nelagodju dobro zamišljena. Posebej močno vlogo ima zvok; tako na ravni glasovne interpretacije igralcev, kot same glasbe, ki vpliva na to, da določene prizore občutimo intenzivneje. Struktura prvotnega Jančarjevega teksta je konstruirana nekoliko drugače, vendar nadvse smiselno, kjer je konec pravzaprav začetek. Kjer osamljen idealist šokiran ugotovi, da je vse njegovo prizadevanje zamanj, da družba pač hoče red in ne kaosa ter svobode.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.