Zaradi radikalnosti Arnoža (Marko Mandić) doleti hudo mučenje, ki močno učinkuje tudi na gledalce, saj nas že takoj uvede v temačno atmosfero s številnimi učinki, ki vzbujajo neprijetna občutja.

Arnož, ki izdaja svobodomiselna besedila, se znajde v primežu Krištofa Pajka (Boris Mihalj), ki prepričljivo z različnimi pristopi Arnoža pripravi do sodelovanja, pri tem pa nezanesljivi Arnož trpi muke oziroma faze svojega pasijona – od golote do nekakšnega križanja –, ko pa se znova postavi na noge v Ameriki, deziluziran spozna, da za obljubljeno deželo v temelju velja enaka ureditev – red guvernerja (Ivo Ban). Arnož, do katerega preko trpljenja, ki ga doživlja in s čimer postaja rahlo patetičen, razvijemo empatijo, nas preko svojih (odmaknjenih) pomagačev, ki ga na koncu zapustijo, spravi v dvom, ali je sploh junak ali zgolj paranoičen anarhist, ki neprilagodljivo uničuje vse pred seboj. S poudarkom na izživljanju se uprizoritev osredotoča na Arnoža, pri čemer ga Mandić posrečeno oživi na svoj način, saj situacije sprevrača v tegobne, včasih tudi groteskne. Velik del obsega tudi vloga Pajka, ki ustvarja tesnobnost s ponavljanjem, živalskim oglašanjem in drugimi načini mučenja.

V skladu s krščanskim pasijonom so po odru naznačene postaje, po katerih sledimo Arnoževi poti. V ozadju je večina igralcev, v ospredju pa Arnož in njegovi sogovorci. Večji pomen ima v predstavi obdukcijska miza, na kateri se večkrat znajde Arnož, kadar ga spodnesejo pri njegovem delovanju in se nad njim znašajo. Pripomočki, ki jih uporabijo za mučenje, so pas za davljenje, papir in robec, ki mu ga zatlačijo v usta, močan učinek imajo tudi viseči krogi, s katerih sprva visi obtoženi in zadavljeni tiskar Jernej Wolf (Zvone Hribar), nato pa še Arnož, ki ga oškropijo z vodo. Voda se pojavi tudi na koncu v ozadju odra. Arnož jo prečka kot nekakšno metaforično lužo, saj čez lužo v Ameriki doživi poraz. Atmosfero ustvarja tudi ponavljajoča glasba ter ponavljanje besedila, ki je odmev govora po mikrofonu in služi upodabljanju Arnoževe zavesti, v kateri odmevata na trenutke že paranoičen strah in krivda. Kar Arnoža še bolj loči od ostalih oseb, je njegov kostum, saj se tekom predstave sleče v bele spodnjice, medtem ko so drugi v črnih oblekah. Nato znova nosi plašč, sprva narobe obrnjenega kot znak prisile, nato pravilno, ter škorenj, ki ga na koncu poražen sezuje. Ostali igralci so v črnem, pri čemer imajo predstavniki oblasti hlače, Arnoževi pristaši pa krila.

Kot sem že omenila, je predstava s številnimi učinki delovala precej tesnobno, se na trenutke s  svojim pretiranim ponavljanjem vlekla in pustila gledalce neprijetnih občutkov tudi z nenakazanim koncem. Več gledalcev je namreč predstavo že predhodno zapustilo, poleg tega publika ni zmogla oceniti konca, na kar je opozarjal zapoznel in šibek aplavz.

Sama ideja razdora med politiko in individualistom je sicer aktualna tema, vendar je predstava gledalce pustila zbegane s fragmentirano podobo Jančarjeve drame, pretiranim poudarjanjem fraz in (predvsem fizičnega) mučenja.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.