V središču je telesno in duševno seciranje disidenta Arnoža, ki ga je prepričljivo in v svoji značilni maniri upodobil Marko Mandić. Prizadeva si spodkopati na kapitalizmu slonečo politiko in prevrednotiti trhle vrednote pasivne družbe. Skupaj s svojimi – Ksaverjem (Klemen Slakonja), Ignacijem (Kristijan Ostanek), Wolfom (Zvone Hribar), Wolfovo sestro Ano (Mateja Pucko) in Kronarcama (Mateja Pucko, Vanja Plut) piše za oblast sporne tekste, zaradi katerih zaprejo tiskarja Wolfa. Glavni nasprotnik idealistov je guverner (Ivo Ban). Arnož se na začetku poskuša osmisliti, zdi se, da ima vizijo, sanje, gre na vse ali nič, vendar sanje utopi najprej sistem. Na odru je to prikazano kot agonija fizičnega in psihičnega mučenja, ki v senzibilnemu gledalcu vzbudi tesnobo, gnus, zgroženost. Nato ga zavržejo »njegovi«. Ne strinjajo se več z njim, čutijo se izkoriščene za pretirane, nore blodnje. Na koncu se tudi sam »pribije na križ«, saj kot vodja ne premore dovolj volje do moči zaradi slabe vesti. Odbila mu je zadnja ura, poražen »odpujsa« nazaj med domače »svinje«. Dialogi so zgoščeni, ključne kritikastrske parole se večkrat ponovijo, da gledalec dojame bistvo, hkrati so zato patetične. Ženski liki me zaradi neosnovanih replik niso prepričali. Ana deluje shematizirano, Kronarca z željo po potrjevanju groteskno. Moški spol vseskozi dominira. Od moških likov sta bila po mojem najbolj koherentna negativca – Pajek (Boris Mihalj) in pomočnik Vončina (Matevž Biber) – delovala sta najbolj vzročno posledično.

Scena, kostumografija in osvetlitev so preproste, učinkovite in skladne z atmosfero – prevladujeta črna barva in pridušena svetloba. Od rekvizitov secirna miza, obroči, zemlja in natikanje pasu okrog vratov napovejo, da je vse pripravljeno za mučeništvo in linč. Zanimiv del celote je zvočna podoba, oz. bolje kar zvočno nasilje. Bolestni kriki se prepletajo s kruljenjem, tuljenjem, skovikanjem animaliziranih likov, pokanjem žarnic, sikanjem giljotin in glasbenimi vložki. Vse to intenzivno poseže v gledalca in sublimira turobno scenografijo ter kostumografijo v zloveščo atmosfero, ki jo do absurda pripeljeta kontrastno Ksaverjevo liturgično petje in Arnožev song o Ameriki. Protipol tej kakofoniji je tišina niča. Gledalci so delovali izmučeni, nekateri so dvorano predčasno zapustili. Konec je bil mlačen, na videz pomirjujoč in nejasen, zato je (po krivici medel) aplavz sledil z zamikom.

Ne morem mimo tega, da predstave ne bi označila kot sizifovski eksces, ki smelo sprovocira in do obisti zmrcvari občinstvo. A ravno to je režiserjeva (uspela?!) poanta: ne zmerna, prefinjena kritika in graciozno zadovoljiva odrešitev, pač pa da bi se sleherni navzoči zamislil nad slepim sledenjem oblasti. Nenazadnje je že Jančarju šlo za neposredno politično gledališče, ki gledalca ne pusti ravnodušnega, ampak ga sooči z eksistencialnimi in družbenokritičnimi vprašanji. Aktualnost predstave se zdi relativna, odvisno od tega, na kateri fragment se med predstavo osredotočiš. Me pa bega, ali se prevratni Arnož trenutno lahko udejanji. V ogled jo priporočam vsakemu, ki želi preizkušati meje svoje gledališke kondicije.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.