Glavno vlogo Andreja Arnoža je odigral Marko Mandić, katerega nastop ni prikazal človeka, ki verjame v to, kar govori, in nikakor ne bi mogel prepričati kogarkoli, da bi sledil njemu in njegovim idejam, ki sploh niso bile izpostavljene. Verjetno je to zato, ker to v tej različici drame niti ni bila njegova prava vloga. Namesto da bi nas prepričal v to, da trdno verjame, da se ga oblast boji, nam je dal vedeti, da so nad njim že zmagali. Njegov nastop je bil v tem smislu prepričljiv in ekspresiven. Boris Mihalj in Matevž Biber sta kot policijski ravnatelj in njegov pomočnik dala od sebe tisto, kar smo od njunih vlog pričakovali.  Še posebej je treba omeniti Mihaljevo izredno pristno, že kar malce ''noro'' psihološko mučenje glavnega junaka. Imel je popolno pozornost in oblast vsakogar, ki se ga je lotil. Vloga Ignacija Detele je pripadla Kristijanu Ostanku, ki je igral bolj njegov glas, kakor celotno podobo, saj ni pogosto zašel pred občinstvo. Zvenel je bolj kot Arnožev alter ego in ne kot njegov zvesti sledilec, ki neomajno verjame v njegove ideje. Tudi Klemen Slakonja, v vlogi Ksaverja, nas ni uspel prepričati, da je nekdaj verjel v prihodnost, ki jo vodi Arnož. To je seveda lahko posledica tega, da priredba ni imela namena pokazati Arnoževe domnevne moči, temveč samo njegov propad. Zvone Hribar v vlogi tiskarja Wolfa z besedami nastopi le na začetku dogajanja, kasneje pa je bolj v vlogi 'žive scene'', ki služi zbujanju Arnoževe slabe vesti. Vlogo guvernerja je kot prikaz moči odigral Ivo Ban, kot Ana in kronarca pa sta nastopili Vanja Plut in Mateja Pucko, ki sta delovali nekako zliti druga v drugo. Gledalec bi s premalo pozornosti hitro pomešal njuni vlogi.

Vizualno je bila uprizoritev prijetna, saj se ni bahala s pompozno sceno. Vprašljivi so bili morda le ventilatorji, saj jih vsak gledalec lahko poveže z nečim drugim in je zato njihov učinek nezadosten. Pompozni so bili glasbeni in drugi zvočni učinki, ki so včasih delovali nekonsistentno in predvsem nepotrebno. Na začetku so bili dobrodošli, bili so nekaj novega, nagnali celo malo strahu v kosti, ustvarili so nekakšen suspenz, a kasneje so se začeli pojavljati isti zvoki v drugačnih kontekstih, dejanski govor igralcev so začele prekrivati posnete replike, ki so s ponavljanjem razpadale na posamezne besede, zloge. To bi bilo morda učinkovito, če ne bi s pretiranim ponavljanjem dosegli učinka nekoga, ki se igra z zvočnimi zankami. S pretiranostjo učinkov je bilo preveč tudi uporabe mikrofonov, saj profesionalni igralci ne potrebujejo toliko poudarjanja govora. Dobrodošla poteza je bil kratek projiciran film, saj je bil nepričakovan in je ustrezno popestril odrsko dogajanje, prav tako pa je bila ustrezna garderoba nastopajačih, saj je spadala v atmosfero.
Dramska uprizoritev Disidenta Arnoža in njegovih je dejansko bazirala le na motivih Jančarjeve drame, saj nikakor ni sledila originalni zgodbi. Arnož ni bil nikoli borec za svobodo, že od začetka je bil nekdo, ki je razočaral vse, ki so vanj verjeli. Izgleda, kot da je drama dosegla vrh nekje zunaj te uprizoritve, saj ta namesto trikotnika ponazarja premico.  Morda bi z ohranitvijo besedila ohranili tudi bistvo, ki je bilo povsem spremenjeno.

Namesto da bi nas kot občinstvo premaknila odrsko dogajanje in zgodba, so naše presenečenje in pozornost dosegli glasni in nepričakovani zvočni učinki. Žal to za nekatere gledalce ni bilo dovolj, saj so se naveličali čakati na dejansko dogajanje in zapustili dvorano.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.