Kaja Novosel, 17. 10. 2022

Dinamična nevidnost

William Missouri Downs: POGLEJ ME! SLG Celje, 14. 10. 2022.
:
:
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje

Romantična komedija je v slovenskih profesionalnih gledališčih dokaj redko zastopan žanr; pogosteje se v zadnja leta uprizarjanih besedilih pojavlja le kot ena od motivnih smernic, ki ima v dramaturškem smislu funkcijo zarisa medosebnih odnosov, hkrati pa tudi razelektritve ozračja in blaženja resnejših tonov. Poglej me! (besedilo je prevedla Tina Mahkota) se v osnovi naslanja na situacijsko komiko: protagonist Phil je neviden svoji simpatiji Sophii, kar vodi v mnoštvo peripetij, hkrati pa je nosilec komičnosti tudi verbalni humor, včasih bolj, včasih manj posrečeno (in oguljeno) navezan na nekaj filozofskih premis (Kierkegaardova izbira med obstojem in neobstojem, Platonova votlina), znotraj katerega besedilo v glavnem poskuša (na sicer zelo dobeseden način) prevpraševati (ne)vidnost posameznika v (ljubezenskem) odnosu in v družbi nasploh. Besedilo Williama Missourija Downsa, ki je tik pred mejo pozicioniranja v polje sitcoma, je uprizoritveno zahtevna naloga predvsem v vprašanju in odločitvi, s kakšno namero in namembnostjo delati na tem besedilu in kako do njega pristopati.

Uprizoritev za začetek smiselno in pragmatično krči dramsko predlogo, posledica skrajšanja (tudi samega uprizoritvenega časa) pa je tudi dramaturško bolj gladek uprizoritveni tek (dramaturginja Tatjana Doma). Čeprav besedilo ponuja nekaj zametkov perečih družbeno aktualnih tem – problematika (ne)zaposlovanja mladih humanistov, najemniško-stanovanjske stiske, pokvarjenost korporacij in njenih snovalcev ipd. – te anomalije v besedilu obstajajo le v grobih zametkih, kar je verjetno razlog, da se uprizoritev navsezadnje generalno poskuša izmikati preobloženosti ubesedenega in svoj izraz raje išče predvsem v gibalno-vizualnih komponentah. S kombinacijo igrive premične scenografije (scenografinja Sara Slivnik), ki ves čas generira nove prostore, naslonjene na osnovno horizontalno steno, ter natančno izoblikovanega in dramaturško vkomponiranega giba (oblikovalka giba Lara Ekar Grlj) se ob podpori luči (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak) hitro izčisti agilni karakter predstave, pri katerem pa se nevpadljivi kostumi (kostumografinja Ana Janc) in jedrnata glasbena podlaga (skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar) skladno z izčiščenostjo umikata v drugi plan. Čeprav z zgoščanjem dogajanja na mizanscenske premike in z aktivno držo liki ostajajo nekoliko na površini poglobljene karakterizacije, pa uprizoritvi v režiji Luke Marcena na drugi strani ravno s tem uspe spretno ohraniti dinamičnost, ki gledalca pritegne h kontinuiranemu angažiranemu gledanju. Režijska in mizanscenska urejenost ne dopuščata odstopanj, temveč verno sledita zastavljenemu cilju stimulirati občinstvo in mu pred nos postavljati vedno nove dražljaje ter komične elemente, pri čemer pa predstava ne zapada v pretirano ironizacijo ali stilizacijo, temveč ohranja določeno dostojanstvo znotraj uprizoritvenega koda, ki ga zastavlja.

Čeprav z zgoščanjem dogajanja na mizanscenske premike in z aktivno držo liki ostajajo nekoliko na površini poglobljene karakterizacije, pa uprizoritvi v režiji Luke Marcena na drugi strani ravno s tem uspe spretno ohraniti dinamičnost, ki gledalca pritegne h kontinuiranemu angažiranemu gledanju.

V igralskozasedbenem smislu je v uprizoritvi najbolj intriganten ne le v svoji nevidnosti, temveč tudi v organski igralski interpretaciji Žan Brelih Hatunić v vlogi filozofa Phila, ki v svojo simpatično nemoč ob popolni ignoranci vseh razen prijatelja Normana smiselno dozira premisleke o lastni eksistenci in poklicanosti v družbo. Tudi Aljoša Koltak je v vlogi podpredsednika uprave Marleyja z nenehnim prekinjanjem sebe in drugih zaradi klicev z bluetooth slušalke (s čimer je nakazana tudi njegova brezprizivnost) spreten ne le v svoji dandyjevsko-poslovni drži, temveč tudi v hkratni sproščenosti odrskega izraza; medtem pa nenehno živčni Norman Lovra Zafreda ter diplomirana filozofinja in tajnica Lucije Harum v stiliziranem igralskem okvirju ostajata nekoliko na površju in identitetno bolj zabrisana. Igralska zasedba se zagotovo najbolj uigra v skupinskih premikih pred, ob in za igralno steno (najbolj zapomnljiv ostane prismuknjen disko ples Sophie in Phila), izdelana koreografija pa zahteva ne le natančnost, temveč tudi kondicijsko pripravljenost, ki ji sledijo vsi štirje igralci skupaj z Đorđem Dimitrijevićem, k. g., in Davidom Knezom, k. g., v vlogi uslužbencev.

Uprizoritev nežno združuje protagonista s Sophio v finalu v prispodobi Platonove jame, na koncu pa ga eliptično vrne v prološko situacijo bližnjega srečanja z izbranko, ki pa se tokrat izcimi drugače; odprti konec, ki implicira več možnih zaključkov, se zdi v vsakem primeru srečen, a ob tem nič kaj osladen. Poglej me! v praizvedbi SLG Celje tako v strnjeni uprizoritvi kljub lahkotnosti in kratkočasnosti razpira tudi nekatera dramsko potentna vprašanja, navzlic svoji pogostosti še kako pomembna za širšo razpravo: kaj je danes naklonjenost in kaj ljubezen, kdo smo v svoji sredici, kako gradimo odnose in kakšne so ne le slabosti, temveč tudi možne prednosti oportunističnega partnerskega odnosa dveh posameznikov (v tem primeru Sophie in Marleyja). Karakter uprizoritve sicer ni tak, da bi ta drezala v gadje gnezdo možnih mračnejših nians in podpomenov besedila, je pa v raziskovanju in prebijanju skozi gmoto filozofskih premišljevanj, stlačenih v dramsko besedilo, toliko poglobljena in ustrezno selektivna, da razmišlja tudi o več plateh istega kovanca in k temu opazovanju spodbudi tudi gledalstvo. Dobro izgrajena uprizoritev tako ne ponudi dokončnih sklepov za odprte dileme, zdi pa se, da iz dramske predloge v vsakem primeru izlušči in podčrta več, kot le-ta ponuja.

Đorđe Dimitrijević, Tatjana Doma, David Knez, Lucija Harum, Mitja Vrhovnik Smrekar, Tina Mahkota, Luka Marcen, Lara Ekar Grlj, Žan Brelih Hatunić, Ana Janc, Lovro Zafred, Aljoša Koltak, Andrej Hajdinjak, Sara Slivnik

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 18. 1. 2023
Tako pač je
Kaja Novosel, 9. 1. 2023
Nova predstava, nova sreča
Kaja Novosel, 16. 12. 2022
Mala Eli – velika strojevodja