Nova premiera Radia Slovenija Ne bojim se ne hudiča in ne biriča! v poslušanje ponuja delo avtorice Alenke Bole Vrabec, ki raziskuje usodo resnične tihotapke Marine Melhior iz prve polovice 18. stoletja. V tekstovnem smislu avtorica gradiva, ki je navdih za besedilo našla v odkritjih kustosinje Marije Terpin Mlinar iz Mestnega muzeja Idrija, s portretnim slikanjem protagonistke poskuša prepletati dokumentarne elemente s skoraj melodramskim izpovedovanjem čustvenega stanja ženske, ki čaka na zaslišanje, kjer ji bodo poskušali dokazati krivdo; ustvarjalci radijske igre pa poskušajo dramsko predlogo še poglobiti in nasloviti širše družbene razsežnosti časa in kraja, v katera se umešča tekstovna predloga.

Radijska monodramska pripoved Marine Melhiorce je pravzaprav res (le) to: pripoved. Besedilo pa znotraj akta subjektivnega upovedovanja v sledovih vnaša ne le intimne boje, temveč tudi družbene konflikte med oblastniki in ljudstvom ter spolna razmerja moči, kjer je ženska podrejena moškim, zato lahko (v zgodovini vse prevečkrat) tragični usodi tudi (ali zgolj) zaradi ženskosti ubeži le z izmuzljivostjo in skorajda šegavo prebrisanostjo. Radijska igra v ospredje postavlja junakinjo, ki pa ni entiteta sama zase, temveč je poudarjena kot spoj družbenopolitičnih vplivov ter sistema, ki jo sili v (načeloma nečedno) delovanje, ki ga sicer avtorica besedila ne obsoja, temveč ga slika v robinhoodovski maniri boja šibkejših za šibkejše. Funkcionalen preplet besede in zvoka v režiji Alena Jelena dobro naslavlja tudi manj izrazite, a dramsko perspektivnejše dele besedila ter jih dramaturško ustrezno primika na enakovreden nivo gostega notranjega dogajanja, ki mu je namenjenega precej prostora. Režija skupaj z zvočno opremo (glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar) močno in kompleksno obvija pripovedni monolog z raznimi skoraj dokumentaristično faktičnimi, nemalokrat pa tudi močno emocionalno zaznamovanimi zvočnimi podlagami, s tem pa vitalizira in dinamizira mestoma neatraktivno monološko dogajanje. Kot refren se v govorjeno vztrajno vpenja melanholični refren tolminske ljudske pesmi »Magdalenca«, katere tožba »da b' adn pršu, ka b' mene rješu« ne zazveni le kot eksistenčna kriza – ob poslušanju jasno izlušči osamelost in socialno zahteven položaj protagoniste – temveč tudi kot močan pečat naturalistične avtentičnosti igre.

Funkcionalen preplet besede in zvoka v režiji Alena Jelena dobro naslavlja tudi manj izrazite, a dramsko perspektivnejše dele besedila ter jih dramaturško ustrezno primika na enakovreden nivo gostega notranjega dogajanja, ki mu je namenjeno precej prostora.

K naturalizmu teži tudi govor igralke Metke Pavšič, katere dialekt je glavno o(g)rodje izoblikovanja in stopnjevanja lika. Govorjenega se loteva z zanosom domačinke, ki jezik obvlada in se zato lahko z njim naravno poigrava (jezikovna prirejevalka radijske igre je Marica Brezavšček). Metka Pavšič v svoji žmohtni jezikovni stvaritvi stopnjuje psihološko stanje junakinje in dograjuje čustvene lege do samega vrha stiske in agonije, ki zapelje konec v možnost interpretacij: je Marina Melhior še vedno bistra pretkanka ali pa morda postopoma nekje na izmuzljivi poti njen um vendarle postaja bolj in bolj omračen? Valovanje geografsko in časovno zaznamovanega jezika je intrigantno do te mere, da razgibanost in pregibanost govora samega zakrije možno pomensko zmedo, saj se nekajkrat pojavijo izrazi, ki so zaradi radikalnosti dialekta ali časovne umeščenosti nerazumljivi, kar pa navsezadnje le pripomore k avri časa, ki ga radijska igra poskuša rekonstruirati.

Ne bojim se ne hudiča in ne biriča! v svoji okosteneli pripovedni formi tako služi predvsem zgodovinskemu portretu osebe, za katero je fascinantno, da sta se ohranila tako njeno ime kot njeno delovanje. A kjer se besedilo zaustavi, radijska inscenacija vsaj do neke mere nadaljuje: v izpovedi išče tudi aktualna razmerja moči, (samo)obtoževanje šibkejših v odnosu do močnejših ter nonšalantno razdiralno moč tistih, ki imajo trenutno oblast v svojih rokah – s tem pa izrazit karakter zgodovinskosti vendarle razširi in primakne tudi k arhetipskim resnicam, ki jih lahko poslušalec lepi na svojo lastno zdajšnjost.

Radijska igra Ne bojim se ne hudiča in ne biriča! je bila premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v četrtek, 5. 5. 2022. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2022/04/radijska-igra-244/, nato pa bo dostopen na https://365.rtvslo.si/.