Burno petnajsto stoletje, prepolno vojn, nasilja in bolezni, verjetno pa tudi prevevajočega neusmiljenega občutka brezizhodnosti, je okolje, v katero je francoski dramatik Paul Claudel (1868–1955) umestil eno svojih najodmevnejših dramskih besedil Marijino oznanjenje. V režiji Ane Krauthaker in dramaturgiji Ane Kržišnik Blažica smo lahko radijski priredbi besedila, ki v ospredje postavlja (samo)žrtvovanje zavoljo višjih moralnih vrednostI ter odgovornosti do najbližjih v luči božje besede (in ljubezni), na Radiu Slovenija prisluhnili ob prazniku Marijinega vnebovzetja.

Novo radijsko igro odlikuje predvsem nenehna jasna in logična umestitev ne le v prostorsko, temveč tudi v časovno krajino: že v prvih minutah radijske igre lahko tudi iz nebesednega materiala razbiramo zgodovinsko zaznamovane elemente, ki skupaj z rahlo jezikovno privzdignjenostjo tvorijo prepričljiv srednjeveški okoliš. Osmišljena členitev posameznih prizorov, razporejenih čez sedem let, tako poslušalcu kljub gostemu dialogu omogoča usmerjeno in organizirano sledenje vsebinski niti. Ta je navzlic liričnemu karakterju zvočne celote razgibana z epskimi fabulativnimi elementi, ki tkejo usodo mlade Violane (v interpretaciji Anje Novak) in njenih bližnjih.

Osmišljena členitev posameznih prizorov, razporejenih čez sedem let, tako poslušalcu kljub gostemu dialogu omogoča usmerjeno in organizirano sledenje vsebinski niti.

Telesno propadanje in obratno sorazmerno povzdigovanje čiste duše protagonistke ovija nenavaden ljubezenski trikotnik z mlajšo sestro Maro in bodočim ženinom najprej ene, potem pa druge sestre Jacquesom Huryjem (Branko Jordan), pri čemer se vzpostavljata dve izrazito kontrastni miselni ploskvi: ena je moralno privzdignjena, druga pa skorajda pritlehno šibka, kot je pač šibak človek s svojimi notranjimi bitkami. S primernim doziranjem obeh nivojev pa tudi zaradi spevne zaokroženosti celote radijska igra ne zapade v fanatizem verske misli (ki bi ob neskladni orkestraciji sicer lahko izzvenel iz besedila), k čemur pripomore tudi celotna igralska zasedba (poleg omenjenih še Matija Rozman v vlogi očeta Anneja Vercorsa, Saša Tabaković kot Pierre iz Craona ter Vesna Jevnikar v vlogi matere Elisabeth). Ta ne zahaja v nepotrebno melodramatičnost, temveč k tekstovnemu materialu pristopa z umirjenostjo in dostojanstvom, primernim režijsko-dramaturškemu konceptu.

Dramaturško intenzivna in morda najbolj poglobljena pa je avtorska glasba Gorana Krmaca (oblikovanje glasbe Luka Hočevar, ton in montaža Sonja Strenar), ki se lepi na ostale radiofonske elemente in podčrtuje njihov karakter. V kombinaciji z zvočnimi efekti tako glasbena oprema ni le orodje prostorske orientiranosti (interjer– eksterjer), temveč poskuša prikazati širši družbeno-sociološki prostor – zelo zapomnljiv je na primer pompozen prihod kralja Karla z Ivano Orleansko na božični dan, ki iz ozadja elegantno vdira v intimen dvogovor sester, ki se po sedmih letih spet srečata pred gobaviščem.

Sakralni karakter dramskega besedila se tako v radijski igri širi v širše vseobčega in presega branje (zgolj) znotraj religioznega okvira: mučeniško-svetniška identiteta protagonistke Violane je postavljena kot moralni steber ter branik človekoljubnega, ki sicer v verski maniri narekuje velikodušno in brezpogojno žrtvovanje za druge v kombinaciji z nenehnim ohranjanjem čistosti, a hkrati pripoveduje tudi o tem, kako kot posameznik nenehno stremeti k boljšemu in moralno čistejšemu sebi, saj je posameznik le tako lahko človek svojemu sočloveku.

Radijska igra Marijino oznanjenje je bila premierno predvajana na programu Ars Radia Slovenija v ponedeljek, 15. 8. 2022. Posnetek bo mogoče poslušati na: https://365.rtvslo.si.