O negativnih fenomenih življenja običajno ne razmišljamo pogosto, vsaj dokler se nas ne tičejo neposredno in ne vplivajo na naš vsakdan. Posledic bolezni se tako v popolnosti zavemo šele na točki, ko že zarežejo v našo običajnost – soočanje ne le bolnika, temveč tudi ostalih družinskih članov z njegovim razkrojem, celo razosebljanjem, je le ena izmed tem, ki jih razpira uprizoritev Še vedno Alice. Dramska adaptacija istoimenskega romana v prevodu Darje Dominkuš (tudi dramaturginja uprizoritve), ki si ga je morda kdo izmed gledalk in gledalcev ogledal tudi v filmski verziji iz leta 2005, v močni igralski zasedbi razgrinja tesnobnost in stisko bolnice z Alzheimerjevo boleznijo, ki s polzenjem časa od vrhunske znanstvenice in (po odzivih ostalih likov sodeč) skrajne intelektualke postaja človek, ki ne ve, kaj in kdo je njegov dom.

Dogajalni prostor je organiziran okrog urejenega domačega okolja, ki z minimalnimi spremembami lahko postaja tudi eksterier: ordinacija, kavarna, sprejemna dvorana in podobno. Scenografija Janje Korun ostaja urejeno nevtralna, bolj kot sama po sebi se pregiba po narativni liniji in tekom dogajanja skupaj s spominom izgublja svojo domačnost ter postaja izpraznjeno okolje, v katerem kraljuje pokrita (zdravniška) pregledna miza. Čeprav na prelivanje časa zelo transparentno opozarja koledar na hladilniku, minljivost dodatno podčrtuje še nefunkcionalna in v siceršnjo uprizoritveno estetiko dokaj neposrečeno vkomponirana projekcija na okenskem okviru, ki ne kaže le letnih časov, temveč za povrh izpisuje še časovno premico z meseci in letnicami. Tudi kostumsko se dramski svet primika sedanjosti: nežno formalno celoto razgibavajo protagonistkine široke obleke na preklop, ki jih lahko razumemo kot elegantno sproščenost, delno pa tudi bolnišnično funkcionalnost (kostumografka Bjanka Adžić Ursulov). Dogajalno (igralno) polje se širi tudi v avditorij, v katerega režiser Matjaž Zupančič mizanscensko umešča vse igralke in igralce: ti v času svoje pojavnosti na oder in z njega stopajo iz prve vrste. Če je tovrstna metoda organizacije logistično in dramaturško delno osmišljena pri Evi Jesenovec in Domnu Novaku, ki (in ker) za en prizor poleg Alicinih otrok Lydie in Thomasa zasedeta še bežni vlogi Alicinega študenta Dana in njegove zaročenke Beth, je nenehna prisotnost Sabine Kogovšek v vlogi dr. Tamare in Matije Rozmana v vlogi dr. Daviesa popolnoma neosmišljena – igralca v manjših vlogah sta (verjetno na račun zaokroženega domačega hišnega okolja na odru) tako primorana obtičati v polsproščeni drži dramskih oseb/opazovalcev brez prave potrebe. Čeprav vseprisotna, na koncu precej blago izzveni tudi Ona v sicer entuziastični interpretaciji Maje Sever – nekakšen notranji glas razuma in notranja razlagalka grenke usode se v tandemu s svojo protagonistko dobro izmenjuje in (samo)nanaša, a je vse prepogosto premalo natančno umeščena ne le v prostor, temveč tudi v celoten tok uprizoritve.

Precizno izpisano besedilo v agilni uprizoritvi in subtilnem utelešenju likov daje dragocen vpogled v stiske ne le tistega, ki je bolan, ampak tudi tistih, katerih življenje zaradi posledic bolezni bližnjega postaja bolečina.

Glavno gonilo predstave je vsekakor Polona Juh v glavni vlogi in sredici zanimanja uprizoritve: bolnico z Alzheimerjevo boleznijo gradi z natančno odmerjenimi plastmi razkroja, ki na koncu razgali vso bedo čustvenih in racionalnih stanj, ki od pronicljive in atraktivne ženske pred petdesetim letom privede do telesa z izpraznjenim pogledom in nezmožnostjo pomnjenja svoje (notranje in zunanje) podobe. Presunljiv je prizor, ko se izgubi v lastnem stanovanju; ko prvič ne prepozna hčerke po predstavi; posebej boleč in morda najbolj markanten je prizor božičnega večera, ko Alice ne ve več, koliko jajc je treba dati v kruhov puding – dimenzije katastrofe se na začetku vedno pokažejo v drobcih življenja, preden od posledic katastrofe ostanejo le drobci (kar slikovito in boleče pokaže razmetan kuhinjski pult). Čeprav je notranji svet protagonistke razdeljen na dve dramski osebi, Alice Polone Juh bolj(e) kot v navezavi z Njo pride v ospredje v korelaciji z možem Johnom: Bojan Emeršič od prikupnega partnerja do konca časovne premice postane zlomljen moški v stiski, ki se zaveda, da izgublja svojo ženo, in si poskuša organizirati uteho v službi. V igralskem smislu Bojan Emeršič razširja poligon čustvenih stanj in predvsem krhanj mentalne trdnosti ob vse bolj besnem plimovanju stiske – dramaturški vrh doseže ob (možnem) sprejetju nove službe, ko se zdi na drugi strani brega ne le z ženo, temveč tudi z otrokoma.

Kaj je človek brez lastnega spomina; je to še človek? Kako najti uteho v ostalinah, ki jih zagotavlja telesna lupina, medtem ko je jasno, da je notri ostala le črna praznina? Predstava ne ponuja poučnih nasvetov in utopičnih rešitev, njena pomembnost in pomenskost se oblikujeta v natančni in pogumni razgrnitvi življenjske ločnice med staro (zdravo) in novo (bolno) normalnostjo. Precizno izpisano besedilo v agilni uprizoritvi in subtilnem utelešenju likov daje dragocen vpogled v stiske ne le tistega, ki je bolan, ampak tudi tistih, katerih življenje zaradi posledic bolezni bližnjega postaja bolečina.