V zadnjih nekaj letih igralke Violete Tomić nismo bili vajeni spremljati v gledališkem okolju, razen morda v prenesenem pomenu, če bi pejorativno menili, da je vsa politika en navaden teater. A zdi se, da se težava na tej točki vselej že pojavi, četudi si tega ne vzklikamo. Marsikdo bi najbrž rekel, da se tako v gledališču kakor tudi v politiki ter, neobhodno, v njenih medijskih reprezentacijah resnica in iluzija prepletata ter poigravata z našimi predstavami in bivanjskimi izkušnjami. V družbenem kontekstu, za katerega so simptomatične težave z verodostojnostjo vsakršnih reprezentacij, je iskanje zaslombe v gledališču (ali umetnostnih praksah nasploh) za razreševanje prav teh konfliktov vselej že tvegano početje, a najbrž po drugi strani prav zato predstavlja privilegirano mesto njihovega obdelovanja.

V tem kontekstu velja razumeti uvodno izjavo odrske protagonistke monodrame Obračun, ki občinstvo najprej seznami s tem, da je predstava avtobiografska, se torej odpoveduje značilni odrski fikcijskosti, in da je to v tem zgodovinskem trenutku lahko edina avantgardna gledališka gesta. Tu se vsa intrigantnost tega »gledališkega dogodka« tudi konča. Nato odrska figura Violete Tomić kar dve uri, kakor sledi iz naslova predstave, obračunava. Pri tem je nemara nekoliko uspešnejša ali prepričljivejša, kadar se sooča s svojo bolj oddaljeno preteklostjo (otroštvom), in manj uspešna, kadar obdeluje svojo novejšo preteklost (politično udejstvovanje). Ob koncu njenega referata gledalka in gledalec izgubita vso voljo za razpravljanje o uprizoritvenih tehnikah in načinih reprezentacij, česar sta se ob uvodni izjavi o avantgardizmu nemara razveselila. Sedaj jima je že vsaj uro in pol jasno, da sta bila kljub tej začetni radikalnosti žejna vodena čez vodo.

Avtobiografska pripoved je zgodovinsko predstavljala žanrsko sredstvo izrekanja glasov (pogosto skupinskih) z dna družbene hierarhije. Nasprotno pri Violeti Tomić služi predvsem za estetske popravke njene v zadnjih letih v medijih dodobra načete podobe. Vsaj tako to očitno doživlja sama. Kot neposredna producentka v uprizoritvenih praksah bi lahko dokumentarni žanr izkoristila za zastopanje podrejenih družbenih skupin, ki redko pridejo do besede. V uprizoritvi celo slišimo, da jo je pot v politiko zanesla, ker se je v politično napetih časih spontano vzpostavila prav kot zagovornica teh ljudi. A je to zdaj naenkrat ne zanima več in oder raje izkoristi za samopromocijo. Želela bi si seveda, da bi občinstvo v njenem nastopu videlo nekaj drugega. Namreč, da jo v sedanjem trenutku prepoznava kot žrtev – hkratnega usklajenega dela političnega oportunizma in medijskih mlinov; prvo jo je izgnalo iz elitnega političnega prostora, zadnje pa jo je diskreditiralo z neresničnim poročanjem, sedaj pa ji ne nudi prostora, da bi se lahko zagovarjala, zato je morala sama proizvesti uprizoritveni prostor, kjer lahko pove svojo resnico. Kakor naj bi torej drugi govorili neresnico, tako sama sili občinstvo, naj ji verjame, da govori resnico. S to gesto se je najbrž že ujela v neskončni vrtiljak reprezentacijskih relativizmov in zato težavo, ki jo sama prepoznava, začela reševati nekoliko nespretno. Če ne drugega, je domnevno neresnico pripoznala in jo legitimirala ter ji ob bok postavila svoj pogled. Bolj kot svoj prav je Violeta Tomić s to potezo – najbrž nehote – pokazala (in jo obenem utrdila) na samo dinamiko delovanja negotovosti reprezentacije.

Proti koncu predstava izgubi smisel, protagonistka pa tudi najmanjšo voljo, da bi na odru počela karkoli drugega kot podajala informacije, ki naj bi bile protiinformacije »lažnim novicam« o njej v medijih. Pripovedne strukture ni več, tako kot ni več niti minimalnega igralskega napora. Dvorano zapustimo s prepričanjem, da je Obračun v prvi vrsti namenjen zvestim podpornicam in podpornikom politične figure Violete Tomić. Kar pa je na premieri spet dobilo smisel, saj jo je Violeta Tomić izvedla prav na svoj rojstni dan. Zato je morda tudi edino pravilno, če se ji je uresničila kakšna želja.

Čeprav imamo proti koncu predstave že občutek, da poslušamo zagovor iz obupa, avtobiografska zgodba premore (večino časa) neko notranjo koherentnost. Svojo racionalnost namreč dobiva z obdelovanjem – vsekakor resničnega – patriarhalnega podrejanja. Prizorom iz otroštva, prepredenega z revščino, alkoholizmom in nasiljem nad ženskami, sledijo tisti o trdem delu in uspešni karieri, ki jo je do neke mere vsaj za hip ustavil seksizem. Za tem se začnejo nizati slike iz političnega obdobja in pripovedovalka nam kar sama pove, da je to sedaj tisti trenutek, tisti obračun, na katerega smo kot občinstvo čakali in zaradi katerega smo sploh prišli. Če ta retorični trik za trenutek vzamemo zares, bomo rekli, da pokroviteljska opazka morda ne drži nujno, pač pa je predvsem protagonistkina želja, da bi bilo tako. Temu sledi res zgolj še referiranje političarkinih uspehov, pospremljenih celo s projekcijo o dosežkih. Vsaka sled vsaj približno dramaturško osmišljene dramaturške pripovedi se izgubi. Iz avtobiografske zgodbe, sicer povsem legitimne uprizoritvene snovi, smo prešli v eno samo dolgo besedilo v pravni ideologiji, ki se nanaša na medije, osmišljeno kot »pravica do popravka«.

Proti koncu predstava izgubi smisel, protagonistka pa tudi najmanjšo voljo, da bi na odru počela karkoli drugega kot podajala informacije, ki naj bi bile protiinformacije »lažnim novicam« o njej v medijih. Pripovedne strukture ni več, tako kot ni več niti minimalnega igralskega napora. Dvorano zapustimo s prepričanjem, da je Obračun v prvi vrsti namenjen zvestim podpornicam in podpornikom politične figure Violete Tomić. Kar pa je na premieri spet dobilo smisel, saj jo je Violeta Tomić izvedla prav na svoj rojstni dan. Zato je morda tudi edino pravilno, če se ji je uresničila kakšna želja.