Kot pove že naslov praizvedbe besedila V bunkerju avtorja, režiserja in producenta Roka Sande, je uprizoritveni prostor ravno to: star, robusten, brutalen in – kot se kasneje izkaže – v stilu NNNSP (nič nas ne sme presenetiti) opremljen bunker. Vanj se med ogledom nepremičnine podata agentka Iskra in Rajko (Rajmond), ko pa se nad njima zaslišijo čudaško bobnenje in sirene, postaneta navidezna tujca vedno manj polna vsakodnevnih bežnih floskul in vedno bolj čustveno vpeta v ujetost prostora in drug drugega. Čeravno Sanda predvsem v uvodu zariše tudi nekaj aktualnejših družbenotematskih nastavkov (napoved nasilnih izgredov in hkratna nejevera v te napovedi z razlago pranja možganov, nepremičninska kriza ter osebnostna rast, ki vsaj na videz spreminja človeka), se sicer v svojem besedilu in režijskem konceptu ogiba širšim družbenim temam in dogajanje zgošča na odnos in soodnosnost dveh protagonistov, za katera se po tem, ko se v kriznem trenutku otepeta vikanja in vljudnostnih puhlic, izkaže, da imata skupno preteklost, katere spomini so še močno prisotni v njuni podzavesti.

Kompaktna scenografija že tako kompaktnega odra Pionirskega teatra kaže, da je manj pogosto več: sprva stisnjen in popolnoma klavstrofobičen prostor (ki omogoča bližino dveh teles) se med predstavo začne odpirati z majhnimi, a učinkovitimi premiki v večji bunker z vedno več opreme, ki omogoča daljše bivanje (scenografinja Katarina Planinc). Večanje prostora obratno sorazmerno – vsaj navidezno – bliža agentko in kupca nepremičnine: on v poslovni obleki in ona v generični športnoelegantni opravi že na videz spadata v višji srednji sloj, kot situirana posameznika z urnikom in službo pa verjetno živita zapolnjeno in aktivno življenje ljudi v najboljših letih (kostumografinja Nika Dolgan). Pa je res tako? Tudi v najnovejšem besedilu Roka Sande se tako kot v njegovih prejšnjih tekstih izkaže njegov pretanjeni smisel za karakterizacijo in bogastvo odnosa med dvema likoma, ki postopoma razvijata svoj odnos, ga revidirata, si očitata, pa se med izpovedovanjem intimnih zgodb zopet zbližujeta – dinamika dveh, ki se vikata, čez nekaj minut pa se pogovarjata o očitno nerazčiščenem razhodu iz mladostniških let, je sicer intrigantna, vendar ostaja dramaturško nekoliko nejasna, saj skrivnosti neke fatalne povezanosti ostanejo preveč neartikulirane, da bi jih lahko razumeli kot enigmatične in ne premalo izpisane.

Uprizoritev V bunkerju kljub nekaterim neizpeljanim zgodbam, dogodkom in čustvom razpira vsebine tistih posameznikov generacije mladih odraslih, ki imajo vsega dovolj in ki so na vrhuncu delovne, osebnostne in kapitalske moči – pa kljub temu niso zadovoljni sami s seboj. 

Intimno prizorišče fokus gledalk in gledalcev tako usmerja predvsem v igralca, ki dobro krmarita med čustvenimi premenami in zgodovino likov, ki se sporadično odkriva v dvogovoru: Nika Manevski agentko Iskro razkriva predvsem v drobnih trenutkih, ko iz odrasle, a (kot kaže) ranjene poslovne ženske (ki torbico pusti zgoraj v hiši, rokovnik pa vsekakor vzame s sabo povsod, tudi v bunker) vznikne naivna najstnica, ki še ni popolnoma neodporna na Rajkove čare; Rajko, ki se (verjetno v sklopu osebnostne rasti in predrugačenja na bolje) preimenuje v Rajmonda, pa Jure Rajšp interpretira z navihanim humorjem in simpatično neobremenjenostjo, ki jo hitro in učinkovito premenjuje v samodestruktivne sekvence, iz katerih se ne more izviti (in ki jih – seveda – navsezadnje rešuje protagonistka).

Bunker v svoji brutalnosti, zaprtosti in temačnosti, h kateri dodatno pripomorejo še izpadi elektrike (svetloba: Veronika Hana Grubič), razkriva tudi osebnostne nerazrešene globine vsakega karakterja: čeravno je moški lik bolj(e) kompleksno izpisan kot ženski, ki ostaja bolj na površini, se med igralcema vzpostavi kompleksna in igralsko natančna razgibanost odnosa, ki se žanrsko večinoma giblje v nekakšni realistični romantični drami. Konec nepričakovano zapelje vsebino odnosa v mračnejše podtone, ki pa zopet ostajajo nekoliko preveč neartikulirani, da bi zares potešili gledalko in gledalca. Osrednja dilema, ki ostaja celotno uprizoritev, pa se zdi ta, da bi dvojec pravzaprav v praktično kateremkoli trenutku lahko odšel iz bunkerja – tega ne stori, pa tudi slutimo, zakaj, vendar je tudi situacijska in osebnostna nuja po obstanku v bunkerju premalo intenzivirana, da bi bila popolnoma verjetna.

Uprizoritev V bunkerju pa kljub nekaterim neizpeljanim zgodbam, dogodkom in čustvom razpira vsebine tistih posameznikov generacije mladih odraslih, ki imajo vsega dovolj in ki so na vrhuncu delovne, osebnostne in kapitalske moči – pa kljub temu niso zadovoljni sami s seboj. Kolikor je zdrava mera relativizacije (še posebej v kontekstu družbenih razmer doma in v okolici) nujna, pa je na drugi strani zanikanje osebnostnih težav še vedno vse prevelika anomalija družbe, ki je v popolnosti ne morejo rešiti ne meditacija, ne iskanje drugega človeka v sebi in še posebej ne potlačitev – delno jo očitno lahko reši le obstanek v bunkerju, iz katerega se noče uiti.