Gledališče je živ organizem, ki ga je od samih začetkov krasil hiter odziv na družbene fenomene in premene. Na žalost v zadnjem času, vsaj na Hrvaškem, gledališče prevečkrat pozablja na to svojo pomembno značilnost in funkcijo, še posebej v predstavah za otroke. V njih smo, s častnimi izjemami, v glavnem prepuščeni zgodbam in svetovom, ki nimajo nobenega stika s skrbmi in težavami ter zabavami, s katerimi se danes soočajo in se jim prepuščajo otroci in mladina.

Po tem turbulentnem uvodu takoj razjasnimo, da predstava, o kateri pišemo, nima nobene zveze s hrvaškim zatiskanjem oči pred resničnostjo, nasprotno – Vsi tukaj, vsi skupaj ljubljanskega Mini teatra sodi med predstave, ki ne le občutijo stvarnost, temveč iz nje izvirajo oziroma nastajajo kot neposreden odziv nanjo. Te resničnosti oziroma enega od njenih aktualnih in živih fenomenov predstava niti ne poskuša skriti, temveč se ji popolnoma podredi.

V žarišču besedila Mirne Rustemović, nastalega po motivih slikanic Vsi tukaj, vsi skupaj Anje Tuckerman in Tine Shulz in Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev Rafika Schamija in Olea Konneckega, so različne oblike sodobnih migrantov: od turistov in popotnikov skozi življenje do ekonomskih in vojnih beguncev in azilantov. In medtem ko se prvi lepo vklapljajo v idejo sveta kot globalne vasi, so drugi s političnimi in drugimi umazanimi igrami preliti v številke, ekonomski izračun, dežurne krivce, idealno temo za preusmerjanje pozornosti javnosti ... ali krajše: v sovražnika številka ena. Potem ko so izgubili dom, jezik in dostojanstvo, ostanejo tudi brez upanja.

Kdaj in kako se bojevati proti temu zastrašujočemu in nehumanemu preoblikovanju obupancev v okrutneže? Na vse mogoče načine, tudi z gledališčem. Postaviš si jasen cilj, pojasniti malim gledalcem, da živijo (tudi) ljudje, ki govorijo drug jezik in so na pogled nekoliko drugačni, v resnici daljni – ampak sorodniki. Rustemovićeva je ustvarila besedilo, ki v nizu epizod, temelječih na bogastvu razlik v govoru in barvi kože, briše stvarne in pomembne razlike. Vsi si želimo biti srečni, ljubljeni in se družiti s prijatelji, podobnimi in drugačnimi.

Ograje med nas postavljajo neulovljivi in veliki, katerih predstavnik, junakinjin oče, se v predstavi boji tujcev. In medtem ko Rustemovićeva v tekstu problem velikih (v rahlo pospešenem koncu) rešuje z očetovo veliko zmago nad strahom, nam stvarnost govori, da lahko resnične spremembe pridejo s preučevanjem malih ljudi. Veliki se težko spreminjajo.

Ne odmaknimo se od teme in se posvetimo strukturi. Kot velja za pospešeni konec, so tudi preostale epizode samo skice, ki ne težijo k subtilnosti, temveč imajo zgolj eno funkcijo – potrditev ideje predstave. Žrtev takšnega koncepta je umetniška plast predstave, ki je na račun pedagoške plasti potisnjena v ozadje. Tudi režiser Robert Waltl se je »podredil« pedagoški plasti. Besedila ni izvedbeno subtiliziral, temveč ga je pretočil v čisto in jasno, lepo in dinamično igro izvajalcev in lutk (avtorja simpatičnih otroških lutk-igračk in funkcionalnega prostora, oblikovanega s kubusi, sta Milica Grbić Komazec in Nikola Komazec), v kateri so izvajalci hkrati tudi pripovedovalci oziroma predavatelji (igra je s plastmi gledališča naznačena le na nekaterih mestih).

Na žalost na izvedbi 22. 12. 2017 Vesna Vončina, Tadej Pišek in Andrei Lenart ter posebej Maruša Majer publiki niso uspeli v celoti posredovati polne igre, energije in dinamike. Zelo lepe in lahko zapomljive songe (glasbo podpisuje Zvezdana Novakovič, songe pa Olja Savičević Ivančević) so peli medlo, zato se je na začetku predstave in v nekaterih njenih delih čutilo manjše nelagodje oziroma nezadostna prisotnost v igri. No, takoj ko so se ji prepustili, posebno Vončina in Pišek, se je odrska energija okrepila in publiko potegnila v zgodbo. Pohvaliti je treba tudi lepo občasno skupinsko animacijo lutk (svetovalec za animacijo Brane Vižintin.)

Ne glede na te izvedbene slabosti je prestava Vsi tukaj, vsi skupaj spregovorila o zelo pomembni in aktualni temi, ko se je obrnila na otroke kot prihodnje tvorce družbe na neposreden način, brez subtilnosti in ovinkarjenja. Nekatere stvari je pač treba izreči jasno in glasno. Med drugim tudi dejstvo, da smo vsi, ne glede na barvo kože in jezik, ki ga govorimo, ljudje in da imamo vsi pravico vsaj do osnovnih bivanjskih dobrin, med drugim do ljubezni, prijateljstva, dostojanstva in upanja.

***
V sezoni 2017/2018 na SiGledal gostimo hrvaškega kritika Igorja Tretinjaka, ki pravi, da ima zelo rad slovensko gledališče, še posebej lutkovno, in da je pisanje za portal SiGledal zanj najboljši način, da slovenske lutkovne predstave še bolj intenzivno spremlja. Je tudi asistent  na programu za lutkarstvo Oddelka za gledališko umetnost na Umetniški akademiji v Osijeku. Gledališke kritike in teatrološke tekste objavlja od leta 2008 v kulturnih in strokovnih časopisih, publikacijah in na spletnih portalih Vijenac, Hrvatsko glumište, Književnost i dijete, Niti, Artos, tportal.hr, kazaliste.hr in drugih. Je pobudnik in glavni urednik spletnega portala o gledališču kritkaz.com in glavni urednik spletnega časopisa Umetniške akademije v Osijeku Artos. Avtor monografske študije Fenomen Pinklec – od rituala do igre; 30 let Gledališke družine Pinkler (2017). Član Hrvaškega društva gledaliških kritikov in teatrologov, hrvaškega centra UNIMA in umetniškega sveta Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča – PIF.