Nevzdržna točka, na kateri sta se danes znašla planet in družba, in posledično distopični pogled v prihodnost sta postala izrazito prezentni temi sodobne umetniške produkcije. Bodisi ekološke bodisi človeške katastrofe (s čimer ne mislimo, da prve niso posledice slednjih) so v umetniško prakso prinesle sorazmerno pesimističen ton. Vizij za naprej je malo in težko jih vidimo, z vsakim dnevom se zdijo bolj nemogoče. Če vzamemo samo osnovni motiv Zupančičevega najnovejšega dramskega besedila Te igre bo konec – meteor, ki bo v letu dni pokončal vse življenje – nam kaj hitro v misli vstopijo tudi druga dela s podobno vsebino. Med filmskimi referencami verjetno v prvi vrsti Melanholija Larsa von Trierja še iz leta 2011, malce bolj svež je Don't Look Up Adama McKaya iz 2021. Med slovensko dramsko produkcijo velja omeniti vsaj še uničujoči meteorit, ki nastopi v Posebni večerji Tjaše Mislej iz leta 2020. Te igre bo konec se pridružuje cvetoberu zgodb, ki si neizbežnost konca jemljejo za izhodišče, pri čemer Matjaž Zupančič besedilo gradi na presečišču opazovanja realnosti akutnega stanja, nadrealističnih dimenzij, ki med ogledom zaradi izbranega prizorišča krčme in prisotnosti smrti v gledalčevo imaginacijo jasno vpeljujejo Strniševe Žabe, ter komično-absurdističnih izkupičkov izhodišča, ki so tako rekoč pečat Zupančičeve pisave. Uprizoritev Te igre bo konec tako žanrsko ni enostavno označiti, saj po eni strani sugerira poetičnost, po drugi išče komičnost in po tretji nagovarja družbenokritičnost. Morda je v slednjem najšibkejša, zato se zdi uprizoritev nekoliko premalo pogumna, drzna, radikalna in v tem smislu ne izkoristi potentnosti svojega izhodišča.

Prostorska zasnova Janje Korun realistični točilni pult uokviri z zrcali, ki s svojimi nepravilnimi odsevi ustvarjajo podstat za nadrealistične note uprizoritve. Osrednje prizorišče točilnega pulta v svojih barvah in z detajlnim pretapljanjem beline v črnino odrske ploskve prav tako ustvarja svojevrsten občutek lebdenja, ki ga dopolnjuje okno v globini odra. Video Luke Kavčiča ilustrira razgled na mesto, ki se potaplja v noč, med podobe katerega se postopoma vedno pogosteje vpeljujejo nadrealistične slike. Metafizičnost zaokrožajo izjemno precizne svetlobne atmosfere Andreja Hajdinjaka, ki še posebej dobro delujejo pri iskanju odbojev v zrcalih na straneh. Režija Matjaža Zupančiča se v tem okvirju razvija predvsem skozi iskanje realističnih mikrosituacij dolge noči, preždete v lokalu, duhovito poimenovanem Rajski vrt. Navkljub nekaj domiselnim mizanscenskim postopkom, denimo Menzino menjavanje strani točilnega pulta v sozvočju s strinjanjem ali nestrinjanjem s svojimi gosti, ostaja izčiščena režija premalo usmerjena, da bi v uprizoritvi kulminirala z močneje poantiranim stališčem. Jasne situacije, ki ustvarjajo plodovit teren za največje možne učinke izrekanja besedila, ostajajo v svojem sosledju izrazito shematične, zato jim onkraj ekspozicijskega uvoda ne uspe ustvariti napetosti in zagnati kolesja uprizoritve. Dramaturgija Darje Dominkuš je tako zaznamovana s specifičnim ritmom, ki ne deluje kot popolnoma organski pogovor, medtem ko minimalni predahi prav tako ne ustvarijo izrazitejše stilizacije, v kateri bi bilo mogoče iskati vsebinske poudarke. Zvočna slika Vanje Novaka se središči okrog motiva skladbe The End skupine The Doors, ki s svojo repeticijo ustvarja specifično cikličnost, a ji onkraj naslovne misli »This is the end« ne uspeva razigrati odrskega ambienta. Bolj igriva je kostumografija Bjanke Adžić Ursulov, bogata v izbiri materialov in polna prefinjenih detajlov, deluje glede na prizorišče nepričakovano premožno. Najuspešnejša je, ko podčrta ali celo narekuje komične nastavke igre, kot se to denimo zgodi z Dorotejo Tejo Saše Mihelčič, ki s svojim utesnjujočim okornim krilom med uprizoritvijo skreira več komediografskih miniaturk. 

Čeprav je ustvarjena po svežem besedilu, ima največ težav pri iskanju stika s sodobno družbenopolitično situacijo in konkretno kontekstualizacijo. Ta začasnost je pestila večji del uprizoritev letošnjega repertoarja Male Drame. 

V celoti igralskega ansambla je odrska prisotnost Saše Mihelčič zagotovo ena izmed izstopajočih pojav, ki utrjuje svoj položaj izrazito precizne in prodorne komedijantke. Ob njej se kot gonilna sila celotne uprizoritve pozicionira Menza Barbare Cerar, ki ji uprizoritev ponuja morda najobsežnejši dramaturški lok in s tem razplastenje emotivne prisotnosti. Izjemno prepričljivi v svojem izvajanju, implicitno vendarle opozarjata na milo rečeno preživete ideje o odrskih reprezentacijah žensk. Naj na to temo povemo le to, da obe svojo končno razrešitev in pomiritev navzlic prihajajočemu koncu sveta dobita v podobi potencialnega partnerstva. V zasedbi se jima pridružujejo Janez Škof in Branko Šturbej, ki delujeta kot prvovrstna govorna dvobojevalca, Valter Dragan, Boris Mihalj, ki dobi priložnost za izraz svoje telesne ekspresivnosti, in Saša Tabaković, ki Psihiatra oblikuje z izjemno natančnostjo in kompleksnost lika ustvarja z na videz preprosto akcijo menjavanja očal. Naštetim se pridružuje še izvrstna Marijana Brecelj v vlogi Smrti, katere ultimativni pečat je izjemna distanca do lastnega upodabljanja, ki omogoča mestoma skorajda pretirano ekspresivnost, s katero se uprizoritev popelje v sklepni absurdistični del. Žal se ta burkaška kvaliteta v izpevni »mrtvaški« ples prikrade nekoliko preokorno (oblikovalka odrskega giba Sinja Ožbolt), da bi lahko ustvarila jasnejši učinek.

Te igre bo konec je v celoti obrtniško izčiščena uprizoritev z jasno razdelanimi gledališkimi znaki, ki navkljub svojemu pesimističnemu izhodišču išče prostor za hudomušno pozitivnost. V tem je zagotovo, predvsem v svojih sklepnih poskusih razreševanja sveta, na določenih mestih moralistična, ponekod naivna in morda v odnosu do določenih vprašanj pretirano banalna. Čeprav je ustvarjena po svežem besedilu, ima največ težav pri iskanju stika s sodobno družbenopolitično situacijo in konkretno kontekstualizacijo. Ta začasnost je pestila večji del uprizoritev letošnjega repertoarja Male Drame. Te igre bo konec kot zadnja premiera v dvorani, ki bo po prenovi najradikalneje spremenila svojo podobo, ima tako upravičeno nekoliko nostalgičen, arhivski pogled. Želimo pa si, da bi prizorišče v prihodnje drzneje vstopalo v dialog s svetom in bilo na polju komičnega pozornejše na družbene problematike in vzorce, ki jih (nehote) reproducira.