Operni muzikal v šestih prizorih Tesla v promocijskem pripisu obljublja drugačno, na človeško plat osredotočeno upodobitev Nikole Tesle. Po besedah libretista Nejca Gazvode se predstava, v nasprotju z večino upodobitev slovitega izumitelja in znanstvenika, ne zanima za raziskovanje Teslovega porekla, manj jo privlačijo tudi znanstveni dosežki, eksperimenti in revolucionarna odkritja. V ospredje stopata Teslov humanizem in nasploh ljubezen do človeštva. Že v uvodnem prizoru Gazvoda nakaže znanstvenikovo antikapitalistično držo, ki naj bi jo po eni strani razbrali iz njegove želje po deljenju prelomnih iznajdb z namenom povečevanja dobrobiti, ne zasebnih profitov, po drugi strani pa naj bi se njegovo stališče do kapitalizma slikalo tudi z »zapravljanjem« denarja investitorjev za tvegane, pogosto neuspešne poskuse.

Opisano je sicer nakazano predvsem z uvodnim prizorom, po katerem pa se ne zvrstijo slike iz življenja Nikole Tesle, temveč spremljamo aktualno družbeno stanje. Tesla je uporabljen le kot začuden opazovalec poteka (ali celo izteka) zgodovine, občinstvo pa naj bi se prek njegovega »nevtralnega« ali celo »idealnega« gledišča lažje začudilo nad vrvežem sedanjosti človeštva. Gazvoda naslovi vse aktualne skrbi postmodernega slehernika; Tesla, ki potuje iz svojega v naš čas – kar je naznačeno z odličnimi zgodovinskimi kostumi Lea Kulaša – je soočen z ekološkim kolapsom, vprašanji feminizma, razvsebinjenostjo generacije Z, teorijami zarote, podivjanim kapitalizmom in obubožanimi množicami, nihilizmom premožnega razreda, ozkosrčnostjo akademikov, neverjetnim napredkom tehnologije, vojnami, populizmi in popačenjem lastnega lika in dela. Slednje je povezano še z glavno vzporedno temo, vprašanjem usode: Tesla se bori z dejstvom, da ima v rokah svojo lastno biografijo, iz katere bi lahko izvedel, kaj se bo zgodilo z njim, njegovim delom in likom v prihodnjih desetletjih. Ker je tudi veliki Tesla »le človek« – Gazvoda ga ne želi povzdigovati na nadčloveško raven – se odloči, da svoje usode ne bo spoznal predčasno. / Osebna znanstvenikova težava je le ohlapno – če sploh – povezana s predstavljeno paleto sodobnih skrbi. Gledalec in gledalka sta primorana sama preplesti Teslove individualne preglavice, povezane z usodo, na eni strani in vseprisotne, obče izzive leta 2022 na drugi. Poskus v tej smeri bi se morda glasil, da je treba Teslo sprejeti kot človeka – ne pa tudi nadčasovnega Genija ali Übermenscha, ki ve celo za svojo lastno prihodnost – saj kot nepopustljiv humanist ne želi izstopiti iz človeške množice. Mora biti le človek, da bi občinstvo, sestavljeno iz »zgolj« ljudi, lahko sploh sprejelo njegovo zahtevo po novem starem humanizmu. Biti človek pomeni biti (Gazvodov) Tesla, biti človek pomeni odločiti se biti Človek. / Četudi je splošno sporočilo predstave jasno – poziv k humanosti – pa bogata heterogenost naslovljenih vsebin, njihova zamegljena vez, protagonistovo preskakovanje v času in menjavanje prostorov dogajanja ustvarjajo nekoliko konfuzen narativni potek, iz katerega pogosto ni jasno, čemu je občinstvo ta hip priča. Ob tem dodatno zmedo povzroča (sicer impozantna) scenografija Svena in Katarine Ivane Jonke; sprva se prilagaja času in prostoru Teslovega trenutnega nahajališča, pozneje pa se s preskoki nivojev pripovedi tudi ne spreminja (pogosto je težko ugotoviti, ali se protagonist nahaja v sedanjosti, sredi 20. ali na koncu 19. stoletja).

Pretrgano narativno rdečo nit skuša z izbiro glasbil in tipskih zvočnosti naslikati tudi glasba Slavka Avsenika ml., ki naj bi križarila med opernim žanrom in muzikalom. Sprva razločen glasbeni jezik – spevne melodije, postopne linije navzgor in navzdol, pregleden harmonski stavek, tridelne pesemske oblike – že v drugem prizoru postane nekoliko manj dosleden, pa ne zavoljo gostejšega orkestrskega parta, ki bi odseval stanje likov, temveč zaradi formalne odločitve za nizanje posameznih točk, ki ne delujejo medsebojno povezano. Prav tako v celotni predstavi ne najdemo dovolj spevnega »hit« refrena, ki bi si ga prepevali še po odhodu iz dvorane. Temu se je približala le eksotistična Teslova točka, ki je z izbiro lestvice in pevske tehnike ironično namigovala na melos Balkana, a je bila bistveno premalo izpostavljena, da bi si jo poslušalci lahko zapomnili. Tovrstno okarakteriziranje likov bi sicer lahko služilo integraciji, jasni profiliranosti likov skozi zgodbo, sidrišču, ki bi služilo kot vodilni motiv na sami zvočni ravni, a ta vloga orkestrske naracije in različnih pevskih tehnik ostane v predstavi neizkoriščena. Prej se zdi, da želi z glasbo Avsenik v prvi vrsti razločevati med preteklostjo in prihodnostjo, kar je sicer jasno slišno. Pripomba pa bi bila, da električne kitare in sintetizatorski arpeggii prav tako niso več prevladujoče zvočnosti sodobne glasbene krajine, ki bi lahko nagovarjale tematizirano »generacijo Z«.

Znane akutne družbene tematike se preprosto zvrstijo, odgovor pa vedno ostane enak: biti človek, biti humanist, biti genij, biti Tesla.

Neusklajenost je odsevala tudi na ravni zasedbe, katere pestrost bi lahko šla v prid novi mariborski produkciji, a je ostala neizrabljena. Klemen Slakonja je Teslo upodobil igralsko prepričljivo, vendar z izjemo točke z »balkanskim« okraševanjem ni dobil resnejšega vokalnega izziva ali zaključene glasbene enote, ki bi mu bila pisana na kožo. Znani imitator je iz opernega ansambla izstopal kot polprofesionalni pevec, kar je bil najverjetneje tudi namen, operne pevce pa so z izseki, ki bi jih še najbolje uvrstili v muzikal, izpostavili tudi kot vešče popevkarje. Razlika med Slakonjo in drugimi opernimi solisti (Sabina Cvilak, Jaki Jurgec, Dada Kladenik, Dušan Topolovec, Mihael Roškar) je ostala na ravni izvajalske tehnike, nepodprta v sami glasbeni govorici. V vmesni vlogi med opero in muzikalom se je odlično znašel Martin Sušnik (Thomas Commerford Martin), ki je z glasom brez pretiranega opernega vibrata napolnil dvorano s pravo mero lirične lahkotnosti za muzikal. Prav tako je režija Aleksandra Popovskega odlično uspela povezati omenjeno nekoherentno sosledje dogodkov ter mlačno zvočno diferenciacijo med različnimi liki, obdobji in prostori. Četudi je to libreto komaj dopuščal, je bila postavitev vseeno dinamična, liki jasno motivirani, s čimer je predstava lahko držala tudi pozornost občinstva. Tudi zbor – ki ga je pevsko izvrstno pripravila Zsuzsa Budavari Novak – je prejel aktivno vlogo: Tesli razkazuje sodobni svet, vendar ne kot nevtralna, objektivna množica, temveč kot zagreta skupina s svojimi interesi, ki protagonista spravlja v zadrego.

Poskusi ansambla, režije, orkestra in dirigenta Simona Krečiča niso mogli rešiti glavne težave uprizoritve Tesla, torej že omenjenega nizanja perečih družbenih problematik, ki jim je znanstvenik v prihodnosti priča. Tesla nas sprva uvede v svoje humanistične ideale, ki jih predstava brez dvoma izpostavi kot edine prave, nato pa z njegovimi očmi in mislimi opazujemo dekadenco našega trenutnega vsakdana. Ali drugače: znane akutne družbene tematike se preprosto zvrstijo, odgovor pa vedno ostane enak: biti človek, biti humanist, biti genij, biti Tesla. Če smo vsi Tesla, lahko končno na našo družbo pogledamo skozi »pravo« prizmo. Uvid v posledice dveh vojn in prevlado globalnega kapitalizma pripelje Teslo (in z njim »nas«, publiko) le do vnovičnega zaklinjanja njegove izhodiščne humanistične drže. Po sprehodu po galeriji sodobnih družbenih težav je v usta znanstvenika položena vedno enaka in na videz preprosta rešitev – vse pomanjkljivosti sodobne družbe lahko reši le zvrhana mera humanizma. Težavi tega zaključka bi morda lahko bili, prvič, da si je plejada teoretikov, filozofov, umetnikov in znanstvenikov 20. stoletja razbijala glavo z vprašanjem, kako je možno, da smo ravno dediči humanističnega projekta zmožni holokavsta. Drugič, da sta kapitalizem, ki ga Gazvoda kritizira, in humanizem otroka istega družbenega projekta.