Če nimamo tudi do izvirnega domačega radiofonskega dela tako mačehovskega odnosa kot do slovenskega gledališča ali (morda še intenzivneje) slovenskega filma, nam napoved slovenske radijske novitete lahko vzbuja vsaj majceno veselje in prijetno pričakovanje ob skorajšnjem poslušanju besedila, izvirajočega iz domačega prostora in časa. Avtor in hkrati režiser svojega radijskega besedila Vinko Möderndorfer tokrat predstavlja dokumentaristični projekt o slovenskem pravniku in politiku Andreju Gosarju (1887–1970), pri čemer tekst črpa iz obstoječega zgodovinskega gradiva, ki mu dodaja subjektivno avtorsko interpretativno noto. Končni rezultat tekstovnega in v zvoku realiziranega je v maniri postajne tehnike zložen zvočni spomin na življenje politika, moža in očeta (ne nujno v tem vrstnem redu), ki je na neki prelomni točki vztrajal v svoji (družbeno-socialni in politični) misli, četudi ta takrat ni bila niti najbolj množično zastopana niti najbolj priljubljena.
Osnovni okvir radijske igre je pogovor protagonista Andreja Gosarja v interpretaciji Iva Bana s Klepetalcem Matejem Pucem, znotraj katerega se kot flashbacki preigravajo ključni zasuki Gosarjevega življenja. Kmalu po začetku je zaznati osrednjo pomanjkljivost te konceptualne konstrukcije, saj ni jasno, kdo je Klepetalec, kaj ga poganja k delovanju ter v kakšni relaciji sta sogovorca; njegovi (sicer učinkoviti, ko ju razberemo) eteričnost in nezemskost se razjasnita na totalnem koncu, kar je glede na skoraj enourno dolžino radijske igre prepozno. Zaradi nejasnosti se posledično mestoma manj, mestoma bolj zapleta celotna postajno urejena shema utrinkov življenja, saj v duhu nejasno motiviranega pogovora sicer dobro uigranih Mateja Puca in Iva Bana tudi vsi izpostavljeni trenutki tega življenja izpadejo nekoliko didaktično nastavljeni v pogovor, čeravno sama snov na režijski in vsebinski mikroravni usmerja poslušalca k empatiji in vzpostavitvi odnosa do govorjenega. V ospredju so Gosarjevi monološki delci pogovora in spominjanja, v katerem Ban polnokrvno umerja sorazmerno svetovljansko izkušenost in hkratno grenko utrujenost karakterja, vsi ostali liki, vključno s kar zgovornim Pucevim Klepetalcem, pa (skladno s konceptom) ostajajo v ozadju kot (so)tvorci Gosarjeve identitete. Nekatere medsebojne relacije z zares širokim naborom stranskih likov, ki jih (vsak z le po nekaj replikami ali /predvsem v skupinskih prizorih/ zgolj medmeti) zaseda kar devetnajst igralcev, zazvenijo bolj avtentično – v eni od stranskih vlog se kot Gosarjeva žena subtilno vtisne v spomin Silva Čušin – druge pa nekoliko plastično podložene obstanejo v poskusu čim jasneje podajati informativne replike o času, prostoru in vztrajnosti misli osrednjega portretiranca.
Izbrani Gosarjevi življenjski mejniki so v pretanjenosti selekcije dramsko potencialni, dodatno jih opolnomoči tudi avratičnost dokumentarnega, saj poslušamo o življenju, ki je resnično bilò in bílo. Vendarle pa se znotraj dramaturške strukture kljub smiselni razporeditvi zgodovinsko-dokumentarnega in subjektivno-avtorskega zaradi ploskovitosti teh enakomerno umerjenih postaj radijska igra preveč zatakne v epizodičnem vzorcu vprašanje-odgovor-spomin-glasba, na katerega se poslušalec kaj hitro navadi. Tovrstno shemo dodatno poudarja še glasbeno-zvokovna ločenost posameznih rubrik iz življenja, ki se sicer trudi vdihniti variabilnost posameznih atmosfer dogodkov (glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar), a z enakomernim tempom porajanja glasbenih vložkov na eni in isti točki ob koncu spomina le še dodatno zacikla radijsko delo v enakomerno drdrajoč klepet s ciljem, ki se ne izkristalizira sproti, temveč zgolj v sklepu igre. Tovrstna dramatična gesta sicer ni tuja Möderndorferjevi pisavi – finalni zasuk v njegovih delih nemalokrat funkcionira čvrsto in šokantno, presenetljivo, dramatično (kar smo lahko navsezadnje slišali tudi pri prejšnji realizaciji njegovega teksta Suzana in dva starca, ki je bila premierno predvajana pred slabima dvema tednoma), v tokratni produkciji pa vendarle nekoliko umanjka dramaturško razgibanje tekstovnega in konceptualnega terena, ki bi celoto naredilo čvrstejšo in okretnejšo.
Izbrani Gosarjevi življenjski mejniki so v pretanjenosti selekcije dramsko potencialni, dodatno jih opolnomoči tudi avratičnost dokumentarnega, saj poslušamo o življenju, ki je resnično bilò in bílo.
V vsakem primeru je dokumentaristični model katerega koli uprizoritvenega besedila lahko hitro past, v katero se ujamemo v dobri veri zagotoviti čim več resničnih orientacijskih točk za naslovnika. Kljub linearnosti radijske igre pa se zdi, da ta doseže svoj namen, saj razpre Gosarjevo (sicer večini verjetno manj znano?) življenje z raznolikimi dejstvi in zanimivostmi iz njegovega življenja, predvsem pa ga slika kot načelnega človeka, na katerega zunanje okoliščine vplivajo le tako, da ga še bolj prepričajo v dobro in prav lastne misli. Protagonist torej je živ in otipljiv, najbolj pa se razpre v svojem dokončnem slovesu, ki je s ponovnim snidenjem z ženo grenko melanholično, morda celo utopično – kot njegovo življenje samo. V svoji misli je tako nova radijska igra vendarle vsebinsko in dokumentaristično-raziskovalno hvale vredna noviteta, ki naslavlja aktualno družbo z glasom polpretekle, a vendarle že preveč pozabljene slovenske zgodovine.
Radijska igra Andrej Gosar, utrinki iz nekega življenja je bila premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v četrtek, 6. 1. 2022. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2021/12/radijska-igra-220/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.