Nika Arhar, 17. 11. 2023

Basen z novim sporočilom, a šibko utemeljitvijo

Saša Eržen: Čriček in mravlja. Lutkovno gledališče Maribor, datum ogleda 9. 11. 2023.
:
:
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB
Foto: Arhiv LGMB

Makedonski skladatelj in režiser Marjan Nečak, ki že desetletje in pol deluje tudi v slovenskem gledališču, pretežno kot avtor glasbe, v zadnjih letih pa tudi kot režiser glasbeno naravnanih uprizoritev za odrasle, s Čričkom in mravljo Saše Eržen po motivih Ezopove basnio delavni mravlji in brezskrbnem čričku, ki pozimi ostane lačen in premražen, prvič pri nas stopa pred otroške gledalce, in sicer z nekaterimi avtorsko prepoznavnimi estetskimi prijemi, ki jih aplicira v glasbeno-marionetno-igranem konceptu za občinstvo od treh let. Nečak stavi na čustveno in estetsko moč glasbe ter slikovitega vizualnega odtisa. Specifično vzdušje Črička in mravlje uravnava stabilen pečat enotne vizualne podobe likovnega minimalizma in jasnih, žarečih ter pretežno svetlih barv v kombinaciji z vsebinsko dinamiko protagonistov in glasbenih momentov ter songov, ki sooblikujejo dogajalno strukturo letnega cikla.

Ta kontrast – ali dopolnitev – obdaja svetla, pozitivna perspektiva na dogajanje. In če usmerjen pogled v izčiščenem vidnem polju, uokvirjenem kosu naravne pokrajine z minimalnimi scenskimi elementi (avtorica likovne podobe prizorišča in lutk je Barbara Stupica, asistentka Mojca Bernjak) in video-ozadjem oddaljene travnate pokrajine v vetru (Lena Kocutar), navdaja učinek alegorične brezčasnosti in univerzalnosti kozmosa, se dogajanje v ospredju približuje konkretnemu, vsakdanjemu, človeškim značajem in odnosom. Takšno vizualno usmeritev lahko razumemo kot idejno smiseln okvir za umestitev basni, vendar se obenem pokaže, da implicitna ideja čistine »v kot« potiska tudi nekatere praktične režijske in izvedbene izpeljave.

Mešane občutke vzbuja že pojavnost živalskih likov kot marionet na več kot tri metre dolgih navezavah (lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič), ki ju spremlja lik drevesa v – razen obraza – scela kostumirani človeški figuri Urše Kavčič. Zdi se, da odločitev za marionetno tehniko pogojuje želena »čistost slike« brez motečih elementov oziroma vidnih mehanizmov, kakršno omogočata na visokem mostu skriti animatorki. Uprizoritev premore močno likovno opredelitev in z nekoliko večje oddaljenosti morda dejansko poraja vtis gibljive slike ali risanke, a od blizu kljub temu razkriva posamezne animacijske težave in tehnološko potrebne elemente lutk, ki načenjajo brezhibnost fiktivne podobe; denimo dva para čričkovih rok, od katerih je eden namenjen držanju violine, ali dva para mestoma neubogljivih mravljinih nog pa nenavadna dvojna ustna odprtina za čričkov govor. In ob marionetah črička (Metka Jurc) in mravlje (Elena Volpi) je Urša Kavčič v vlogi drevesa s svojo človeško velikostjo, še podaljšano z visoko zašiljenim pokrivalom, postavljena v pozicijo, kjer s svojim ekstravertiranim gibanjem skrbi za uravnoteženost likovne in mizanscenske kompozicije ter za dinamiko razmerij med manjšimi figurami in praznino slike, pa čeprav sprehajanje čvrstih čevljastih korenin izvorni naravi njenega lika še najmanj ustreza.

A v razširjeni zgodbi je drevesu vseskozi namenjena ne najbolj posrečena dopolnilna vloga. Ob vrinjenih odlomkih iz Vivaldijevih Štirih letnih časov, s katerimi godec čriček naznanja prehode v nov letni čas v temu primernem vsakič novemu oblačilu, Urša Kavčič kot drevo zapolnjuje dogajanje s poljubnimi ekspresivnimi gibalnimi podaljški v sicer togo kostumsko deblo ujetega telesa in s kratkimi informativno-osebnimi govori o posameznem letnem času, v idejnem zastavku vsebinsko prilagojene basni pa zagovarja čričkov pogled na svet.

Takšno vizualno usmeritev lahko razumemo kot idejno smiseln okvir za umestitev basni, vendar se obenem pokaže, da implicitna ideja čistine »v kot« potiska tudi nekatere praktične režijske in izvedbene izpeljave.

Izjemno kratko Ezopovo basen besedilo in uprizoritev razpneta skozi štiri letne čase v enostavni in ponavljajoči se strukturi posameznih delov od pomladi do zime; logično in primerno za mlade gledalce in možen vsebinski razvoj zgodbe, ki se (mimo omenjenih vivaldijevsko-drevesnih duetov) predstavi in odvije skozi melodične avtorske songe in dialoge. V teh Saša Eržen Ezopovo basen izpiše z novo perspektivo in spremenjenim zaključkom, v katerem mravlja črička sprejme v svoj dom, ter sklene s »klasičnim« sporočilom, da nam je skupaj lažje in lepše. Na poti do tega sporočila lik drevesa deluje v podporo čričkovemu lagodnejšemu načinu življenja in opozarja, da je pomembno tudi znati uživati in ugledati lepoto, ne le hiteti med številnimi opravili in obveznostmi, kar je zagotovo dobrodošel premik od uveljavljenega, enoplastnega vzgojnega pozitivnega vrednotenja (mravljine) »pridnosti« (s kazenskimi posledicami za črička) in aktualen poudarek za današnji svet, pa četudi si ga ponavljamo predvsem odrasli. Vendar je – v splošnem razumevanju in dramaturško – še pomembnejši poudarek plasiran v poetični jesenski uspavanki, ki v upočasnjenem ritmu in ob edini večji spremembi video-animacije v zvezdnato nebo sugerira vsaj to, da vsak na svoj način prispeva v mozaik življenja – tudi čriček s svojim igranjem – in da se delo kaže na različne načine.

Brez tega realnega argumenta bi zaključek lahko deloval naivno ali celo družbeno problematično, saj mravlja, ki nenehno dela, na koncu reši še tistega, ki je priprave na zimo zanemarjal. Vsekakor pa bi ta vidik zgodbe oziroma njenega posodobljenega razumevanja zahteval izrazitejšo umestitev v izrisovanju likov in poteku dogajanja, postopno vpeljavo in razvoj, da bi prišel do svojega polnega izraza in pomena. Namesto tega lahko v segmentirani gradnji zgodbe skozi posamezne letne čase ter v posameznih motivih in impulzih, prisotnih v podobi, animaciji in dogajanju, razbiramo različne idejne nianse in vrednostne naravnanosti. Likovna podoba črička in mravlje z vitkim trupom, veliko glavo in očmi ter navihanimi tipalkami sledi estetizirani prikupnosti in spodbuja naklonjenost do obeh tako različnih značajev, neravnovesje enega delavno zagnanega lika in dveh neobremenjenih pa ruši nevtralnost nepristranskega pogleda, ki implicira misel, da vsak (so)deluje po svoji naravi in svojih močeh. Ob mami mravlji, ki s plastičnimi roza rokavičkami in nenehnimi gospodinjskimi skrbmi zlahka asociira tudi na vsakdanje, otrokom poznane družinske konstelacije, bi lahko ta misel nosila še dodatno konkretiziran in prepoznaven odtis. Vendar jo uprizoritev le ponudi, ne uspe pa je razviti kot konsistentno vizijo, ki bi polno zaobšla površinsko moralno presojo. Basen s prenovljeno zaključno poanto tako ostaja na pol poti pri utemeljenosti želene perspektive.

Mitja Ritmanič, Elena Volpi, Marjan Nečak, Barbara Stupica, Urša Kavčič, Mojca Bernjak, Metka Jurc, Antonio Lucio Vivaldi, Ezop, Lena Kocutar, Saša Eržen

Povezani dogodki

Nika Arhar, 3. 5. 2024
Kampiranje brez razgleda
Nika Arhar, 9. 4. 2024
Neverbalno oblikovanje sveta